Čeprav sem nefan Janše, sem tudi sam zadovoljen — ne bom rekel presrečen, ampak zadovoljen pa že —, da ga je Okrožno sodišče v Celju v zadevi Trenta oprostilo.

Če se je teta Justi že morala ali želela spustiti v ta maratonski, kengurujski, nepotrebni proces — namesto da bi tožilstvo ovadbo že takoj zavrglo —, potem se je zdaj z oprostilno sodbo vsaj malo odkupila za svojo napako. Upam, da bo zdaj še nepravnomočna sodba obveljala in da se višje sodišče ne bo delalo pametnejšega. In da primer ne bo zastaral.

Pajdaški ekonomski lifestyle

Sam bi rekel, da je šlo pravosodje v tem primeru brez potrebe in zanalašč picajzlat v zvezi z ne brezmadežno čistimi, a ne nelegalnimi akrobacijami iz repertoarja kreativnega računovodstva. Nakupi, prodaje, prepisi, prenosi, odpisi, cenitve, podcenitve … Že od Martina Krpana naprej je to slovenski nacionalni šport. Pod katerimikoli cesarji.

Ob ta pajdaški ekonomski lifestyle in z družbeno aklamacijo sprejeti model ekonomsko racionalnega ravnanja se pooblaščeni organi razen v ekstremnejših primerih sploh ne spotikajo. To so slovenski poslovni običaji.

In kateri so ti ekstremnejši primeri? Odvisno od percipiranih kršitev, zneskov in/ali akterjev. Če to dela Janša, je večja možnost, da se bo kdo vanj vtaknil. (V Jankovića tudi, le da je on rojen pod srečnejšo zvezdo. Niti ne zna tako kot Janša manipulativno kapitalizirati krivic ali domnevnih krivic, ki se mu dogajajo.)

Bagatelna zadeva

Inkriminirana transakcija je (bila) bagatelna zadeva, za katero se ne bi nihče zmenil, če je ne bi realiziral ravno Janša, takrat predsednik vlade. Toda takratni predsednik KPK Goran Klemenčič se je čutil dolžnega prijaviti primer policiji — ta pa je vložila ovadbo.

In ker je šlo za premnogim antipatičnega Janšo, se je tudi sodnemu aparatu ljubilo s tem ukvarjati. In to célo večnost. Sojenje se je začelo pred sedmimi meseci. Devetnajst let po transakciji. Dvanajst let po ovadbi. Janša je bil obtožen pomoči pri zlorabi položaja (soobtoženega), češ, parcela je bila preplačana, ker na njej ni mogoče zgraditi ničesar; zato da je bil posel fiktiven in speljan samo z namenom, da bi Janši olajšal nakup stanovanja.

Če bi Janšo obsodili zato, ker se je dobro znašel, bi morali pozapreti pol Slovenije. Če bi bila iznajdljivost seveda kaznivo dejanje.

Implikacije

Oprostilna sodba bo imela politikantske implikacije. Za začetek bo šel v nič argument tako imenovanega krivosodja. Dejstvo je, da se je krivosodje lahko valjalo po družbi samo v kontekstu krivice, ki jo je domnevno ali dejansko delalo samodeklariranim drugorazrednim. Z oprostilno sodbo pa bo to izpuhtelo tudi iz glav tudi najbolj zakrknjenih desničarjev.

Oprostilna sodba pa postavlja v še bolj bedno luč tudi od SDS sponzorirano medijsko mašinerijo. Prejšnji teden je na temni strani interneta zaokrožila anonimka red-pilane sodnice s celjskega sodišča, potem pa še kao vnaprej napisana obsodilna sodba.

Vse to je bilo sfabricirano. In kar je še slajše, Janševi privrženci so to zdravo za gotovo verjeli. Zdelo se jim je nemogoče, da Janša ne bi bil že spet obsojen.

Domnevam, da se bodo distributerji fake vsebin že znašli. Rekli bodo, da je sodišče napisalo sodbo na novo prav zaradi njihovih protestov. Ali celo na ukaz stricev iz ozadja, ki so se zbali, da pa bi to le bilo too much.

1980–2025

Prizori z ulice pred celjskim Okrožnim sodiščem, ki smo jih videli v včerajšnjih televizijskih poročilih, so bili neverjetni. Za trenutek mi je postalo žal, da me ni bilo tam. To bi si želel videti na lastne oči. To smešno ganljivo ogorčenje preprostih ljudi, ki so se delali demokratične Francoze s transparenti “JE SUIS JANŠA”. In te nenadne solze sreče, ko so izvedeli, da revolucionarni tribunal ni obsodil njihovega Napoleona. Dejansko nisem videl ljudi javno jokati od političnega ganotja že od 4. maja 1980.

Nekaj je na tem. Ker kakor hitro je svobodni človek pritekel iz sodne dvorane nazaj med privržence, jim je jél razlagati, da “boj še ni končan” in da je treba osvoboditi ta “jugoslovanski pašaluk”, ki da so ga postkomunisti naredili iz Slovenije.

Ne vem, no. Verjetno je bolje, da politične zadeve ostanejo hladne, racionalne, preračunljive, transakcijske. Ne predstavljam si sveta, v katerem bi ljudje masovno jokali od sreče ali žalosti ob zgodah in nezgodah svojih političnih favoritov.

Kaj dela SDS močno

Do takih izbruhov čustev ni težko biti posmehljiv. Pa vendar to dá misliti, kako daleč gre identifikacija privržencev SDS s svojimi nesmrtnimi voditelji.

Iz medijev in z družbenih omrežij smo navajeni na zmerljivost in konfliktnost — in debilnost — fanatičnih desničarskih politikantov. Toda preprosta ganjenost je nekaj drugega. Že res, da je prav tako posledica političnih manipulacij. Vendar pove več. Poleg politične realnosti obstaja namreč tudi emocionalna. In to je tisto, kar dela SDS močno. Take čustvene povezanosti s svojimi privrženci nima nobena druga stranka. Volilci drugih strank se čutijo pripadne svojim zgolj slučajno, začasno in fakultativno. Ko so volitve. A ko so njihovi na oblasti — ali še tem bolj, ko so v opoziciji, ali pa sploh ne v parlamentu —, jim postane totalno vseeno zanje.

Saj pravim: verjetno je tako bolje. Če se bo kdo na levi ob tem zamislil, pa tudi ne bo škode.

Kaj se bo sodstvo naučilo

Pa se bo sodstvo iz primera Trenta česa naučilo?

Tožilcem in sodnikom se zdi zamalo prisluhniti Janši in njegovi fanatični volilni bazi, ki zganja cirkus pod okni njihovih pisarn. Ne bi pa bilo slabo, če bi si pustili dopovedati, kaj imajo prizadeti v mislih, ko govorijo o dvojnih vatlih.

Hočem reči, naj sodstvo že enkrat neha vlačiti Janšo po sodiščih v kazenskih postopkih — razen če ne bo res nujno in če ne bodo ziher, da ga lahko po pravici obsodijo.

Politični profit, ki ga je Janša iz tega potegnil, ga seveda ne bi smel odvezati odgovornosti za eventualna kazniva dejanja. Janša je tako velik — morda celo too big to fail — tudi zato, ker je sodni aparat iz njega naredil političnega mučenika in simbol pravičniške neuklonljivosti.

Prepričan sem, da modeli v togah to počnejo samostojno in svojeglavo. Ne po navodilih stricev iz ozadja — zagotovo pa ne brez njihovega aplavdiranja.

Kakorkoli, dajte človeku zdaj mir. Da se izpoje.