Jankovićevo pajdašenje s srbskim predsednikom Vučićem in srbskim članom predsedstva Bosne in Hercegovine Miloradom Dodikom je neokusno in dela Ljubljani in z njo vred celi Sloveniji sramoto.

Ljubljanski župan se je pred dnevi potrudil v Beograd — kjer bodo to nedeljo lokalne volitve — na miting Vučićeve Srpske napredne stranke, kjer je izjavil: “Veste, da je zame Ljubljana najlepše mesto na svetu. Ampak Beograd bo kmalu kot Ljubljana. Srečno, Beograd! Srečno, Srbija!”

Politične preference župana prestolnice — vsaj tiste, ki z življenjem v nekem mestu nimajo direktne zveze — nas načeloma ne bi smele zanimati. Toda to njegovo odkrito podporniško simpatiziranje z najbolj nacionalističnima in najbolj avtokratskima politikoma na Balkanu presega meje še tako tolerantnega okusa.

Najlepše mesto na svetu

Janković se je pred očitki nasprotnikov in kritikov vedno zagovarjal s tem, da je kot župan učinkovit. Njegovo permanentno opravičilo je v tem, da nas ne bi smelo motiti, če s poslovnimi priskledniki posluje po domače (z drugimi pa arogantno) ali če si nakoplje na glavo kakšno gradbeno, finančno ali celo moralno zavržno afero. To da so samo podtikanja napačnih očitarjev.

Zanj je skratka glavno, da Ljubljana dobro funkcionira; da se razvija in gentrificira; da je prijazna do turistov; da se v njej gradijo vedno dražja stanovanja; da je kolikor-toliko poskrbljeno za infrastrukturo; da je zadoščeno nekim nepreverljivim birokratskim kriterjim, da je Ljubljana zeleno in razvojno naravnano mesto; in seveda, da je najlepše mesto na svetu.

Za nameček pa bi po novem morali zaradi vsega tega prijazno gledati tudi njegove srbske nacionalistične prijatelje, ki zanikajo kakršnokoli odgovornost svojega naroda v jugoslovanskih vojnah.

Velik levičar

Janković si pridobiva naklonjenost — ali odvrača pozornost od bolj bistvenega — tudi s tem, da je kao levičarski župan. To ne bi moglo biti dlje od resnice. On je levičar kvečjemu toliko, kolikor se nanj najraje spravljajo najbolj zakrknjeni desničarji — in kolikor pač zna krmariti ob boku levih in domnevno levih strank. Marsikdo mu seveda nasede.

Saj res! Levičar je tudi zato, ker svojci oz. potomci pobitih domobrancev ne smejo na (neoznačenih) grobovih niti svečke prižgati. Pa tudi zato, ker ima Svetlana Makarovič pod njegovim patronatom vsako leto na Kongresnem trgu protestno komunistični koncert z naslovom Nosil bom rdečo zvezdo.

Bogami!

Prebivalce Ljubljane in slovenske državljane je lahko sram, da prestolnični župan neženirano podpira nacionalističnega predsednika nekoč prijateljske, če že ne bratske države oz. republike. Janković resda ni oficielno eksponiran na državnem nivoju, vendar se kot prominenten predstavnik lokalne oblasti ne bi smel delati neumnega s političnimi afiliacijami sumljivega slovesa.

Vučićevo ogorčeno zavračanje razglasitve mednarodnega dneva spomina na srebreniške žrtve — češ, bogami, “mi nismo genocidan narod” — je samo zadnja v vrsti bizarnosti operetno smešnega, četudi ne nenevarnega samodržca. Da se Janković z njim brati, je že samo glede na Vučićevo nastrojenost do Slovencev malodane narodno izdajstvo. Zanikanje genocida pa še tem bolj.

Dodik pa po svoji strani vedno bolj odkrito ruši ali vsaj napoveduje rušenje Daytonskega sporazuma in s tem kolaps troedine Bosne in Hercegovine, kakršna je za silo obstajala skoraj trideset let. Če se bo Republika Srpska odcepila, bo miru konec. Za to bo prvi krivec Dodik, takoj za njim pa Vučić. In to ne bo imelo posledic samo na Balkanu, ampak glede na rusofilske ambicije balkanskih separatistov tudi za širšo Evropo, če ne za ves svet.

Oteževalna okoliščina

Mogoče je domnevati, da je Janković naklonjen oficielni Srbiji in Republiki Srpski iz pragmatičnih, torej poslovnih razlogov — in ne ideoloških. Vendar ga to ne ekskulpira. Kot da bi ga ta pajdaški oportunizem odvezoval odgovornosti za ekstremistično in ekskluzivistično politiko.

To pa ga — in z njim vred nas — nazadnje pripelje do še ene zoprne zadeve.

V skladu z desničarskim naziranjem, da Neslovenec nima tukaj kaj iskati — vsaj ne na pomembnih položajih — je Janković moral pogoltniti že marsikatero žaljivko s strani slovenceljskih nacionalistov. Ker je pač bil rojen v Srbiji.

Problem je zdaj v tem, ker pri njegovem simpatiziranju s srbskimi nacionalisti nastaja vtis, kot da je za to politično ali zgolj menedžersko držo dejansko zaslužno njegovo nacionalno poreklo. Kot da je dejstvo, da je Janković etnično gledano Srb, za Ljubljančane res neka oteževalna okoliščina. In posredno za Slovence nasploh.

Želim si verjeti, da bi Janković bil Janković tudi v primeru, če bi bil Kitajec ali Urugvajec ali Inuit ali Portugalec. Ali recimo kar Slovenec. Kar nedvomno tudi je. Takšen kot pač je, mu ni treba biti prav nič drugega kot to. Saj smo vsega hudega navajeni.