Prvi razlog, da se je v Ljubljani nabralo toliko domnevno ali dejansko levih in/ali levosredinskih županskih kandidatov, je trivialen, ni pa nepomemben. Na lokalnih volitvah v prestolnici jih po mojem konkurira veliko zato, ker so v bistvu sami sebi edina konkurenca (in ker je konkurenca demokratična vrednota). S kom, če ne s sebi podobnimi, pa bi se sploh lahko resno pomerili? 

Desnica je v Ljubljani adijo. Da je Ljubljana ostala rdeča trdnjava, je edina zasluga za to mesto, ki sem jo Jankoviću pripravljen priznati. To morda ni res, je pa zanimiva misel. Seveda pa bi zasluge za to potem moral priznati tudi Janši.

KPÖ/KPS

Še bolj zanimiva, četudi bolj vzdržna misel pa je, da se je desnica s tem sprijaznila. SDS iz svojega brezdanjega kadrovskega klobuka vsaka štiri leta potegne kakšnega špekulativnega kandidata za župana, vendar je celo njim samim jasno, da nimajo nobene možnosti.

Tokratni županski kandidat SDS je letos arhitekt in urbanist Aleš Vrhovec. Ker širša javnost še nikoli ni zanj slišala, bo seveda gladko pogorel. Tudi zato, ker je vsaj na prvi pogled za enega SDS-ovca — čeprav pozno včlanjenega — še preveč normalen. Desnim radikalcem ne bo pogodu, da kot vzornico omenja komunistično županjo Gradca, levi pa tudi ne bodo nasedli tej njegovi morda iskreni ekumeničnosti.

Mi je pa všeč ta ironija, da za SDS kandidira človek, ki se sklicuje na komunistično stranko, ki bi jo oni sami en-dva-tri politično izobčili, če bi si jo kdo drznil ustanoviti v Sloveniji. Morda pa SDS vendarle še ni povsem brez smisla za humor.

Posodobljena levica

Naslednji, verjetno pomembnejši razlog za inflacijo levih kandidatov pa je ta, da hočejo po dveh desetletjih detronizirati Zorana Jankovića. Zoki je dopizdil celo levici, za desnico pa je Ljubljana itak ad akta. Do neke mere ga imajo levičarji poln kovček, predvsem pa so se spremenili tudi časi sami.

Človek, ki se je nekoč davno, ko je bil še na svojih purgermajsterskih začetkih, sam oklical za največjega levičarja, kar jih ta naša mala, itak leva domovina premore, je po dvajsetih letih sramota za vse, ki se imajo za resne, časom primerno posodobljene levičarje.

Janković v tem levem kontekstu deluje kot švercer stare šole, ki ne paše več v urbano, tudi politično gentrificirano Ljubljano.

Ljubljanski družbeni red pod Jankovićem je bil neoliberalni postsocializem. Levičarji pa zdaj hočejo vzpostaviti socialistični neoliberalizem. Kar spominja na tisti vic izpred štiridesetih, petdesetih let: razlika med kapitalizmom in socializmom je v tem, da v kapitalizmu človek izkorišča človeka, v socializmu pa obratno. 

Biti lév

To je povezano z ideološkimi samodefinicijami levih strank in z imidžem, ki si ga delajo v kontekstu nepomirljive animoznosti in katastrofične psihoze, ki ju razpihuje desnica.

Razen Levice — in izvenparlamentarcev kot Vesna in Pirati — pri nas ni pravih levih strank. Kriteriji za to so nizki in ohlapni. Za to, da si lév, zadošča že, da si nedesen. Po možnosti antijanšist. Kar seveda ni težko. Kaj šele obsojanja vredno. Ni pa to vzdržen, dolgoročno perspektiven politični koncept. Ker je izpraznjen. Ker je eno samo nenačelno in neučinkovito govoričenje. 

Janšisti sami pa diktirajo tudi populistično percepcijo levih strank. Poanto prejšnjega odstavka lahko namreč tudi obrnemo: biti lév ne pomeni samo biti proti Janši, ampak tudi to, da te mora za levega imeti Janša sam. Kar tudi ni težko. Zanj celo najlažje.

Prognoza

V ponedeljek sem po sto letih slučajno gledal pozabljeno oddajo Marcel, v kateri je voditelj soočil tri špicenkandidate za župana. Nehote sem postal pozoren na to, da tako Luka Mesec kot Tone Rop nista pozabila pripomniti, da svojemu arhinemezisu priznavata vse zasluge za razvoj Ljubljane, ki mu grejo. Tudi pri nekaterih drugih kandidatih sem zasledil to (straho)spoštovanje do Jankovića.

To je seveda viteško, ni pa učinkovita strategija. Danes je treba na nož.

Čeprav sem nezanesljiv politični prognostik, ostajam pri svoji napovedi izpred nekaj mesecev, da bo Janković tokrat prvič zmagal šele v drugem krogu. Njegov najprepričljivejši tekmec bo vsekakor Luka Mesec, ki pa bo v drugem krogu prepričljivo poražen. Med ljubljanskimi volivci bo nazadnje prevagala računica, da je ziher pač ziher.

Mislim pa tudi, da manjše število levih kandidatov — ali celo samo en močen, plebiscitarno levi kandidat — razmerij moči oz. možnosti kandidatov ne bi spremenilo. Razfrčkani glasovi za leve kandidate se bodo odštevali tako od Jankovićevega kot od Mesčevega rezultata. Luka Mesec pa je tako ali tako edini, ki bi lahko bil tak skupni kandidat. Seveda pa nobena stranka tega pola ne bi ugriznila v takšno taktično kandidaturo. Narcizem majhnih razlik in partikularni interesi so že zdavnaj naredili svoje.