Grafitarji vsake toliko na kakšnem zidu pogrejejo v usodo vdani aforizem, da bi politiki že zdavnaj prepovedali demokratične volitve, če bi na družbo imele nek konkreten vpliv.

Ta urbana ljudska modrost ni povsem iz trte izvita. Zadnji primer teh izgubljenih iluzij se je zgodil nedavno v Ljubljani, zanj pa je poskrbel kdo drug kot naš večni župan.

Ko je na Magistratu te dni tekla beseda o kandidaturi za direktorja CUK (Centra tako imenovane urbane kulture) Kino Šiška — ki ga ima čéz Mestna občina Ljubljana kot ustanoviteljica —, je Zoran Janković presenetil sumničave novinarje s ciničnim retoričnim vprašanjem: “Ali res kdo misli, da lahko kdo postane direktor javnega zavoda brez mojega soglasja?”

Prapravnuk Kozmijana Bute

Šlo je za to, da se je župan že prej prijateljsko pogovoril z dvema prijavljenima kandidatoma, ki mu nista bila bila po volji, in jima domnevno dobrohotno svetoval, naj prijavi umakneta. Očitno sta sprevidela, da res nimata šans, in sta to tudi bogaboječe naredila.

Nakar je naš Lavdon Štimani, prapravnuk Kozmijana Bute, ročno ponovil razpis, da se je lahko končno prijavil kandidat, ki mu je bil po volji in ki je rok prvega razpisa zamudil. Svet Kina Šiška — torej organ za ustvarjanje vtisa podružbljenosti, da župan ne bil izpadel tak absolutist — pa se je potem zaradi takšnega postopka izrekel proti kandidatu, tako da je tudi sam odstopil. (Kandidat, da ne bo pomote, ne župan.)

Kdo bi se odrekel oblasti

Če sem vam ti opisi zdijo dolgovezni in dolgočasni, imate prav. Točno zato to pišem. Ker so dolgovezni in dolgočasni. In da ne bi slučajno kdo pomislil, da so politiki tukaj zato, da bi se odrekali svoji oblasti.

Jankovićeva izjava, da si ne pusti vzeti pravice do odločanja, kdo se bo zavihtel na čelo neke javne ustanove, s katero mesto upravlja, zveni avtokratsko in absolutistično. O tem priča tudi zgrožena pozornost, ki so ji jo pod krinko kao neprizadetega poročanja posvetili mediji.

Toda poskusimo se vsaj za trenutek vživeti v kožo ljubljanskega župana in se vprašajmo, ali je to res odraz njegove naklonjenosti diktaturi ali samo predrznega nastopanja, če ne celo provociranja.

V žlici vode iz C0

Da ne bo kdo mislil, da ga branim. Jaz sam bi Jankovića utopil v žlici vode (če že ne v kanalu C0). Pa ne samo zato, ker sem proti njegovemu neoliberalnemu, brezobzirno menedžerskemu upravljanju prestolnice.

Fama o njegovi učinkovitosti in racionalnosti je privlečena za lase v enaki meri, kot drži njegov ponarodeli slogan, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu. Vsakomur je jasno, da Ljubljana ni najlepše mesto na svetu, on pa to kljub temu kar naprej ponavlja. Tako kot mnogi, premnogi ne nehajo in ne nehajo verjeti, da je Janković učinkovit in da dobro komandira Ljubljano — čeprav ne bomo nikoli vedeli, kakšno bi to mesto (lahko) bilo, če bi bil župan nekdo drug.

In četudi bi bil Janković dejansko najučinkovitejši župan ever, bi bilo najbolj normalno, če bi ga po skoraj osemnajstih letih — in če bi res kaj dali na demokracijo — večina meščanov imela že poln kufer. A to se ne zgodi, ker meščani za vse, kar jih moti, dolžijo pregovorno krivo državo oz. vlado.

Slovenija ni Ljubljana, toda Ljubljana je Slovenija

Kar seveda ni čisto neres. Ljubljana je danes gentrificirana Potemkinova vas akumuliranega in neprerazporejenega bogastva, temu primerno kaotičnega urbanizma in arhitekture, za silo zaflikane infrastrukture, samovoljnega birokratizma, anarhističnega razvoja in zelenega razvoja, kulture in kulturnozgodovinskih spomenikov, predvsem pa mešanica kapitalsko kapitalistične in socialno socialistične ekonomije pajdaštva in domačijske vzajemnosti.

In ne razlagajte mi zdaj, da je cela Slovenija takšna. Seveda je. Kakšna pa naj bo, če je glavno mesto takšno. Ker karkoli že si o tem mislite, Slovenija ni Ljubljana — toda Ljubljana je Slovenija.

Kot da imamo kaj besede

Toda vrnimo se na Magistrat.

Odgovor na Jankovićevo vprašanje, ali res kdo misli, da lahko nekdo postane direktor javnega zavoda brez njegovega soglasja, je samoumeven: ne, seveda ne mislimo. Saj vendar nismo tako naivni ali celo neumni, kot se v imenu demokratične participacije znajo delati nekateri novinarji, če jim iz tega paše narediti velezgodbo.

V bistvu smo hinavci. Po eni strani nam je jasno, da je župan tata-mata, ki skrbi za to, da pomembnih položajev v mestu ne zasede nihče, ki njemu osebno ni povšeči. Toda po drugi strani se delamo zgrožene, če on sam to reče.

Ne, ne. On sam bi moral biti tiho in tako kot za kadrovsko popolnjevanje pomembnih položajev skrbeti tudi za to, da bi njegovi podložniki še naprej živeli v nekakšnem prividu demokracije. Prividu, da imamo kaj besede. In da nas sploh zanima, kdo je direktor Kina Šiška.