Butično levičarsko naslavljanje s tovarišicami in tovariši je v socialnem in konverzacijskem smislu sicer lepo, vendar utemeljeno dvomim, da se ga bodo ljudje spet navadili nazaj. To bi bilo enako neverjetno, kot če bi se navadili resno jemati evropske volitve. Letošnje bodo po pričakovanjih morda res pomembne ali celo prelomne, vendar po mojem to ne bo niti malo izučilo tistih — namreč zgoraj omenjenih —, ki bodo nad rezultati verjetno najbolj razočarani.

Veteranski dogodek

To sredo je bila na Orlah pri partizanskem pomniku priložnostna prireditev, na kateri so se udeleženci dosledno titulirali s tovarišicami in tovariši. Prvenstveno je šlo za obeležitev devetinsedemdesete obletnice zadnjih bojev za osvoboditev Ljubljane, med katerimi so 7. in 8. maja 1945 — kot je povedala ena od teh mladih, iz roda v rod tovarišic — borke in borci Levstikove, Gubčeve in Ljubljanske brigade “darovali svoja življenja”.

Veteranski dogodek pa so stranke vladne koalicije izkoristile za promocijo svojih kandidatov za evropske poslance.

Pa si poglejmo, kaj so povedali.

Minianaliza

Bralce najprej opozarjam, da ta minianaliza izjav izhaja iz vešče zmontiranega prispevka TVS, iz katerega je mogoče razbrati samo najbolj udarne misli kandidatov, in da torej nima neke občeveljavne vrednosti. Obenem pa prav to opozarja na zaskrbljujoč pomen reduciranja politične debate na všečne slogane, ki jih pozabimo enako hitro in zlahka, kot za trenutek tudi pritegnejo našo pozornost.

Priznati je treba, da so dotični kandidati — in politiki nasploh — vzorno osvojili to soundbite strategijo in da presneto dobro vedo, zakaj tako govorijo. 

Demokratični optimizem

Skratka.

• Maša Kociper, sedma na listi Gibanja Svoboda: “Evropske volitve so zelo pomembna zadeva. Sploh letos, ko je treba se borit res proti naraščajočemu populizmu, ki se razrašča po vsej Evropi.”

• Matjaž Nemec, nosilec liste Socialnih demokratov: “Včasih se mi zdi v razpravah v Evropskem parlamentu, da smo ponovno Slovenci tisti, ki opozarjamo, da nacifašizem ponovno, po osemdesetih letih dviga glavo v Evropi in po svetu.”

• Nataša Sukič, nosilka liste Levice: “Je seveda tokrat zelo pomembno, da se državljanke in državljani tega zavemò in da gremo čim bolj množično na volitve in tem poskusom, tem silam, ki se vzpenjajo, rečemo odločen ‘ne’.” 

Na komemorativno predvolilnem zborovanju je bil tudi ljubljanski mestonačelnik Zoran Janković. On seveda ne kandidira, je pa poskrbel za še nekaj demokratičnega optimizma: “Vsak se naj odloči, za koga naj voli, ampak jaz sem prepričan, da Ljubljana bo svoje glasove dala tej koaliciji, ki jo vodi dr. Robert Golob.”

Sejanje zaskrbljenosti

Citirani kandidat in kandidatki so v bistvu povedali samo to, da se je treba evropskih volitev udeležiti, sicer se nam — ali vsaj njim samim — to utegne maščevati. Očitno verjamejo, da bi dobra volilna udeležba koristila njim, nizka pa njihovim političnim nasprotnikom. Da je med tistimi, ki se neradi udeležujejo volitev ali se jih sploh ne, torej več njihovih načelnih privržencev.

Ta prepostavka ni povsem neutemeljena, vendar poudarjanje tega — namreč sejanje zaskrbljenosti — ni nujno dobra motivacija, da bi neopredeljeni ali nezaiteresirani volilci res tako ravnali.

Manifest

Skoraj istočasno z diverzantsko akcijo partizanskega podmladka na Orlah pa so njihovi najglasnejši in najnevarnejši konkurenti v Hiši dr. Jožeta Pučnika — kot se uradno reče nadkletenemu sedežu SDS na Trstenjakovi — predstavili svoj program za evropske volitve, ki mu rečejo manifest. Pod naslovom PrEUdarno za Slovenijo v Evropi.

Člani in privrženci SDS imajo vse razloge, da se zadovoljno hahljajo in si manejo roke. Njihov predsednik Janez Janša je ob tej priliki recimo rekel: “Vse to, kar se zdaj dogaja z temi krčevitimi poskusi, da se na levi strani oblikuje še kaka lista, pa se dobi še kakšen mandat, kaže na šibkost strank vladne koalicije.”

Lekcija

Janševa pripomba je v kontekstu predvolilnega boja seveda strateška ali če hočete propagandistična. Je pa tudi točna, da bolj ne bi mogla biti. Nove liste kandidatov ne pričajo samo o tem, da je koalicija šibka — in zmešana, dodajam sam —, ampak tudi relativizira dušebrižniško opozarjanje na pomembnost evropskih volitev. V Sloveniji obstajajo ljudje, ki so se odločili, da bodo kandidirali za evropske poslance — in ki so za to pripravljeni narediti karkoli. Če jih nočejo eni, bodo pa šli k drugim. Kar je oportunistična travestija večstrankarskega sistema. Dobronamernih in zavzetih, ampak travestija.

Človek bi Gibanju Svoboda privoščil, da bi že lani iz stranke izključena Mojca Šetinc Pašek ter njihova prvotna, tako taktično kot nespodobnostno zapravljena kandidata Klemen Grošelj in Aleksander Merlo — ki so se faute de mieux zatekli na gostoljubno, četudi ad hoc listo Zelenih — dosegli čim boljši uspeh. Držim pesti. Tudi za to, da bi Goloba to kaj izučilo.

Pa bodo te evropske volitve izučile tudi nas volilce? Morda. Odvisno od rezultatov. A kakršnakoli že bo lekcija, v naslednjih petih letih bomo nanjo spet pozabili.