Kaj imata skupnega Janševa oprostilna sodba in Golobova vikend afera? Na prvi pogled se zdi, da nič. Da gre za dve povsem različni in ločeni zadevi. Pri Janši pač za oprostitev od menda neutemeljene obtožbe. Pri Golobu pa za nesmiselno izpostavljanje s sprejemanjem nesmiselnih uslug tipa uporaba vikenda. O vsakem od obeh dogodkov si različni posamezniki lahko mislijo različne reči. In to je to. 

Vendar pa je tak sklep zmoten. Janševa sodba in Golobova afera imata namreč veliko skupnega. To pa zato, ker oboje manifestira domačijsko politiko. Oziroma to, kako politika izgleda v družbi, katere logika delovanja je domačijski produkcijski način. Ali na kratko: domačijskost. Ali bolj natančno: oboje je mogoče razumeti samo v kontekstu slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice.

Brez lepih besed o sodnikih

Človek bi naivno pričakoval, da bodo Janša in njegovi podporniki ob razglasitvi oprostilne sodbe vendarle našli kakšno lepo besedo na račun sodišča. In slovenskega pravnega in sodnega sistema. Ki je Janšo spoznal za nedolžnega. Ampak ne. Niti slučajno. Oprostilno sodbo so tako Janša kot njegovi podporniki razumeli kot dokaz nedelujočega pravnega sistema. Za “krivosodje”. Janša je bil po njihovem po krivem obdolžen. Kar je dokaz, kako zavožen je slovenski pravni red.

Seveda je jasno, da bil sklep enak, če bi bil Janša spoznan za krivega. Obsodba bi bila namreč dokaz, da slovenski pravni red ne deluje. Da imamo “krivosodje”. Ki lahko spozna za krivega nekoga, ki nečesa sploh ni naredil. In da sistemu zato ne moremo zaupati. In da se je zoper to treba skupaj boriti.

In boj se je — kot je povedal Janša — šele začel.

V vsakem primeru

Da Janša blati sodstvo — neglede na svojo trenutno izkušnjo —, je že znano. Karkoli bo sodstvo v zvezi z njim naredilo, je narobe. Vse je dokaz, da gre za “krivosodje”. Če ne celo dokaz za kaj hujšega. Če ga v procesu spoznajo za krivega, je to dokaz zavoženosti sodstva. Ker nedolžnega spoznajo za krivega. Če ga v procesu spoznajo za nedolžnega, pa je to prav tako dokaz zavoženosti sodstva. Ker so obdolžili nedolžnega, pa čeprav so nazadnje ugotovili, da ni kriv.

Edino pravilno delovanje slovenskega sodstva do Janše bi očitno bilo, da ga pustijo pri miru. Da se z njim sploh ne ukvarjajo. V vsakem primeru je sodba dokaz, da je zavoženo. Oprostilna ali obsodilna.

Morda se komu zdi, da je tak odnos do sodstva Janševa osebnostna muha. Ampak v resnici ni. Razumevanje sodstva kot aparata, ki mu ne moremo zaupati, je prepoznavna značilnost slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Že Sergij Vilfan (1919–1996) je tak odnos do sodstva in sodišč lepo opisal v svoji Pravni zgodovini Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije [Slovenska matica, 1961; integralen tekst na tej povezavi, op. FP]. Slovenci poznajo kar nekaj rekov, ki izražajo izhodiščno nezaupanje do sodstva in sodišč. Recimo: “Še nihče ni našel pravice na sodišču!” Itd.

Zgodovina negativnega odnosa

Čeprav se na tem mestu ne morem spuščati v zgodovino, naj omenim, da ima ta negativni odnos do sodstva in sodišč zgodovinske temelje. Eden od ključnih je dejstvo, da so bila v fevdalizmu (od 9. stoletja pa do Marije Terezije) sodišča na Slovenskem v rokah zemljiških gospodov, ki so po logiki patrimordialnosti izvajali celo vrsto funkcij, ki jih je kasneje izvajala država. Ena od teh je bilo tudi sojenje. Jasno je, da slovenski kmet oz. tlačan na sodišču ni mogel najti pravice v sporu z zemljiškim gospodom, če pa mu je bil sodil zemljiški gospod sam, ki je tlačanu naredil krivico. Zato je rek: “Še nihče ni našel pravice na sodišču!” povsem ustrezen.

Prvo obliko vsaj navidez neodvisnih sodišč na Slovenskem je vpeljala šele Marija Terezija z uvedbo kresij, v katerih sodniki niso bili več zemljiški gospodje, ampak navidez neodvisni uradniki. Seveda je šlo samo — kot poudari tudi Vilfan — za navidezno neodvisnost. Uradniki so bili še kako povezani z zemljiškimi gospodi oz. vladajočimi. Od tod trajno in vztrajno prepričanje Slovencev, da tudi navidez neodvisni sodniki sploh niso neodvisni. In da so vodeni s strani centrov moči v družbi. V sodobni Sloveniji torej s strani Murgel.

“Big Man”

Isto velja za Golobovo vikend afero. Mnogi se sprašujejo, kaj vendar je Golob mislil. Kako je lahko prespal v vikendu osebe, s katero ne bi smel imeti neformalnih odnosov. Zakaj je sprejel uslugo. Oziroma darilo.

Eni ugotavljajo, da gre za darilo, ki je vredno več kot sto evrov in ga zato kot državni funkcionar ne bi smel sprejeti. Drugi pa, da je šlo za majhno darilo, za katerega se je bilo nesmiselno izpostavljati. Prav. Če bi šlo za letovanje na Sejšelih, bi človek še razumel. Ampak vikend v zabačeni istrski vasici? Lepo vas prosim!

Vendar se eni in drugi komentarji motijo. Ena od značilnosti družb, ki delujejo na domačijski produkcijski način, so tako imenovani “big man” politični sistemi. Gre za ureditve, ki jih vodijo “veliki možje”. Ti na oblast ne pridejo z dedovanjem funkcije vladarja. To so navadni ljudje, ki po zaslugi svojih lastnosti postanejo politični vodje.

V jugoslovanski zgodovini je bil najbolj značilen primer Tito. Danes pa so to politiki, ki pridejo “iz baze”. “Veliki možje” vladajo s pomočjo ekonomije daru. Ali po domače: vladajo z dajanjem in sprejemanjem daril. “Big man” daje darila zato, da si pridobi podpornike. Podporniki pa dajejo darila njemu, da si ga podredijo. Da iz njega naredijo dolžnika. Od katerega lahko po načelu posplošene recipročnosti zahtevajo vračilo danega darila kadarkoli in s čimerkoli. Več daril ko lahko “big man” vrne, večja je njegova socialna in politična moč. In tem gostejša je mreža sprejemanja in dajanja daril. Ker pri darilih ne gre — kot je pokazal že Marcel Mauss — za darovanje predmetov. Ampak za tkanje kooperativnih socialnih vezi.

Korupcija ali nekorupcija?

Ob tem je treba imeti v mislih tudi to, kar je zapisal že Marshall D. Sahlins, ki je v socialni in kulturni antropologiji prvi proučil “big man” politične sisteme. Obstaja eskimski pregovor, ki se glasi, da “darilo človeka podredi enako kot bič podredi psa”. Gostejša ko je mreža darov med “big manom” in njegovimi sledilci, močnejši je “big man”. Saj je namreč vpet v razdelano in bolj kompleksno mrežo upniško-dolžniškega razmerja med obdarovancem (dolžnikom) in obdarovalcem (upnikom).

Čeprav zdravorazumski komentatorji za obdarovanja v politiki pravijo, da gre pri sprejemanju in dajanju daril visokim političnim funkcionarjem za dokaz njihove ranljivosti ali celo nemoči, je res ravno obratno: bolj ko je ekonomija daru gosta, bolj je politik stabilen. In močnejši. 

Zato pri Golobovi vikend aferi ne gre za Golobovo nemoč. Ampak za Golobovo moč. In dokler ne bomo razumeli, da ne gre za darilo, ampak za moč — ne le v primeru Goloba, ampak tudi v primeru vseh drugih politikov, ki sprejemajo in dajejo —, tako dolgo ne bomo mogli narediti nič zoper te prakse. Ki jih delno upravičeno, delno pa povsem neupravičeno enačimo s korupcijo.

Kot vedno pravim: današnje slovenske družbe ne moremo razumeti brez razumevanja slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Niti slučajno ne.