Prihodnost politike je v tračifikaciji. Tega je veliko že danes. Poglejmo si najrecentnejši primer in poskusimo ugotoviti, kako te serijske smešnice vplivajo na naše državljansko počutje.

Da si predsednik vlade dovoli sprejeti povabilo oz. ponudbo nekega poslovneža — ki se je pred tem oportunistično hitro včlanil v njegovo stranko —, da v trojčku s svojo punco in v svojem kabinetu zaposleno deklico za vse preživi nekaj dni v njegovi počitniški vili, je neumnost in nečednost par excellence.

Neumnost in nečednost, pravim. Ne korupcija. To se mi zdi čisto dovolj huda obtožba.

A to še ni nič. Taisti predsednik vlade oz. njegova vlada sta samo nekaj dni pozneje imenovala taistega poslovneža v svet neke bolnišnice. In pozneje še v svet neke klinike. Zdaj sicer ni več ne član ne predsednik nobenega. Če ni šlo zlepa, je šlo zgrda. Najbrž zato, ker ima približno toliko pojma o health managementu kot Elon Musk o državni upravi.

Pa tudi če se ne bi razvedelo …

Prvo vprašanje, ki mi gre ob tem po glavi, je naslednje: kaj hudiča je Golob mislil?! Menda ja ne bo zdaj trdil, da nima izkušenj s sluzastimi vplivneži in bogatuni, ki ga non-stop obletavajo? In od njega nekaj pričakujejo v zameno? Ali mar misli, da so taki ljudje prijazni do njega zato, ker se jim s Tino zdita simpatičen par?

Kako je mogoče, da si je upal sprejeti to vabilo oz. darilo? Ali misli, da ni naredil nič narobe? Je mislil, da se ne bo razvedelo? Pa tudi če se ne bi. Zakaj bi počel nekaj, kar ni prav? In obenem nekaj, kar bi mu lahko škodilo, če bi se razvedelo? Ali pa je mislil, da mu ljudje — volilci in mediji, da ne omenjam opozicije — ne bi zamerili, če bi se razvedelo?

In pazite! Ta brezplačni airbnb za Goloba je v nekem selu v Istri, za božjo voljo, ne v Saint-Tropezu — niti na Mavriciju, če smo že pri tem!

Drugi aspekti

Zgodba ima še več aspektov. Prvi se dotika tega, kako je ta počitniška afera sploh prišla na dan.

Vprašanje, kdo je nesel korpuse delikti mediju na nos, ni videti zelo zapleteno. Ljubezensko razočaranje — ki ga lahko podžge še ekonomsko — je zlohotna sila, ki je nihče ne more zaustaviti. Zadeva je prišla na dan in razburkala javnost ne samo zaradi premierskih perksov, ampak še bolj zato, ker je maščevanje zlomljenih src štof svetovne literature od velikih tragedij pa do nadaljevank, ki jih pop-tevejevci vrtijo. To ljudi zanima. To je pikantno.

V medijih sicer velja, da novinar nikoli ne izda vira. Toda to temeljno pravilo bo treba prej ali slej modificirati. V disfunkcionalni interakciji med politiko, ki se tračificira, in tabloidizirajočimi se mediji bo vir vedno olj integralen, če že ne ključen del zgodbe.

Puppet masters

Nekega dne pa se bo nekdo moral lotiti tudi fenomena svetov zavodov.

Sodeč po anomalijah je s tem nekaj globoko narobe. Načelno. Občutek imam, da so sveti naraščajoča perverzija postsocialističnega samoupravljanja, ki pod krinko politizirajočega podružbljanja in kao verificiranja delovanja javnih institucij posodabljajo tradicionalni slovenski domačijski quid pro quo. Roka roko umije. Tako se to dela.

Pred časom sem spremljal dogajanje v DSO Tezno v Mariboru, kjer je predsednica sveta — sicer mestna svetnica MOM (GS, ki pa je pozneje prestopila k Logarju) — meni nič, tebi nič minirala reelekcijo dolgoletne direktorice dóma. Ker da je kao prestara. (Na tej, tej, tej, tej, tej, tej in tej povezavi.)

Ravno včeraj pa smo še izvedeli, da je KPK ugotovila kršitev integritete s strani mestne svetnice MOL (LZJ). Ta je kot članica komisije za imenovanja glasovala sama zase — za članico sveta Lutkovnega gledališča!

Resno! Kdo delegira te puppet masterse?! Kdo si je sploh to izmislil? Koliko znese sejnina? Se jim to vsaj splača?