Dejansko se dogaja točno to, kar smo predvidevali. Janšev ponovni prevzem oblasti spremlja dobro pripravljena serija aktivnosti. Cilj je jasen: Janša mora dokončati delo, za katerega je sam povedal, da še ni končano. To v praksi pomeni spreminjanje ali odpravljanje vrste postopkov, zakonov, pravic in še česa, ki slovenski desnici niso po volji. In ki vsaj delu desnice niso po volji že od začetka osamosvojitve dalje.

Za kaj je šlo po osamosvojitvi

Po osamosvojitvi Slovenije ni šlo samo za boj med “ostanki socializma” in “zagovorniki demokracije” — v narekovajih zato, ker gre v obeh primerih za ideološki opis pozicij, ki pa v resnici nista natančna —, ampak je šlo (in še vedno gre) za to, da med “pomladniki”, torej “zagovorniki demokracije”, in vsemi ostalimi, ki so želeli slovensko družbo spremeniti v kapitalistično družbo, ni bilo enotne vizije tega, za kakšen tip kapitalizma naj bi v Sloveniji šlo.

Kapitalizem namreč ni en sam. Kapitalizmov je veliko. Razpon je širok in vključuje zelo veliko število različnih tipov družb. Od skandinavskih kapitalističnih družb s socialno državo pa do Čila pod Augustom Pinochetom.

Slovencem, še posebej mlajšim, te razlike niso več jasne. A je treba izpostaviti, da ne gre samo za nianse. Razlike so v tipu politične oblasti in v logikah njenega delovanja. Gre za razliko med političnimi režimi, ki oblastnike — kdorkoli so že — poskušajo avtokratsko postaviti nad zakon ali ne.

Avtoritarne prakse

Janšev juriš na slovenske politične institucije ter na politične in socialne prakse kaže značilnosti avtoritarnih praks. Da moramo danes v Sloveniji zbirati podpise za referendum proti tako imenovani politični policiji oz. proti temu, da bi bile demokratične institucije in procesi zlorabljeni za sprejemanje zakonov in postopkov, ki bi ukinjali temeljne standarde pravne varnosti državljanov, to nesporno dokazuje.

Isto velja za odstranitev palestinske zastave z vladne stavbe in za vzpostavitev prijateljskih diplomatskih stikov z Izraelom. Ki bodo kronani z odprtjem izraelskega veleposlaništva v Sloveniji. Kar je Janša pospremil z izjavo, da se s tem končuje čas antisemitizma v Sloveniji.

In še bi lahko naštevali.

Kar pri tem dnevnem jurišanju nove Janševe vlade na institucije in prakse izrazito bode v oči, je dvoje. Prvič to, da sta Janša oz. desnica pripravila ukrepe vnaprej. Da je Janša še pred potrditvijo vlade že imel razdelano vrsto konkretnih ukrepov (zakonov, predlogov itd.) za spremembo slovenske družbe v smer, ki si jo slovenska avtoritarna desnica želi. Ne slovenska desnica v celoti. V Sloveniji imamo namreč tudi desnico, ki ni avtoritarna. Ki se že oglaša. In distancira od politike nove vlade. Vsaj nekateri posamezniki.

A neglede na to: intervencijski zakon, uvedba politične policije, ukinitev SDH itd. so natančni, vnaprej premišljeni in pripravljeni ukrepi, ki jih desnica predlaga in sprejema kot po tekočem traku.

Blitzkrieg

In tu smo pri drugi stvari, ki tokrat bode v oči. Gre za naglico, s katero si ukrepi sledijo. Zakoni, predlogi, spremembe se vrstijo s takšno hitrostjo, da je težko slediti vsemu temu. Kaj šele uspešno reagirati nanje.

Četrta Janševa vlada je preveč pripravljena in prehitra, da bi ji bilo mogoče parirati. To je Blitzkrieg. Nasprotniki nimajo časa, da bi se lahko ustrezno organizirali. Reagirali. Se postavili po robu. Ko nasprotniki recimo reagirajo na intervencijski zakon, je družba že soočena z namero uvajanja politične policije in ukinitve SDH. In ko bodo nasprotniki reagirali na ta dva predloga, nas bo vlada že zasula z novimi spremembami in zakoni.

Običajni Slovenci ne morejo slediti vsemu, kar se dogaja. Kaj šele, da bi lahko razmislili in preverili, ali so argumenti vlade točni. Ali je res, da gre pri podpori Palestincem zoper genocid, ki ga nad njimi izvaja Izrael, res za antisemitizem ali ne. Večina običajnih državljanov Slovenije ne ve točno, kakšno zvezo ima antisemitizem z vsem skupaj. Vedo, da je antisemitizem nekaj slabega. In da je njegova ukinitev nekaj dobrega. Toda tega, ali gre pri podpori Palestincem za antisemitizem, nimajo časa preveriti. Ker je na delu že udar s politično policijo. Ukinitvijo SDH. In tako dalje.

Da se nasprotniku niti ne sanja

Res je, da se na strani nasprotnikov vladnih sprememb in ukrepov izjemno hitro organizirajo iniciative, ki v rekordno kratkem času zberejo bistveno več podpisov za razpis referenduma, kot jih je potrebnih. A problem je, da ti podpisi ne zagotavljajo, da bo do referenduma res prišlo. Vlada namreč sklene, da referendum ni mogoč, ker so v intervencijskem zakonu določila glede davkov. Seveda. Vada, ki je vnaprej pripravila svoje predloge, je uporabila in zlorabila najrazličnejša zakonska in ustavna določila tako, da njenim zakonom, predlogom, ukrepom itd. ni mogoče nasprotovati po zakoniti poti.

Ja, treba je reči, da so se na vse skupaj zelo dobro pripravili.

Več kot očitno je namreč, da nasprotniki — ki ne predstavljajo samo slovenske “levice”, ampak vse tiste, ki nasprotujejo zasuku Slovenije v avtoritarnost — na to jurišno logiko niso bili pripravljeni. Prvič zato, ker nimajo pripravljenih hitrih in učinkovitih protiukrepov. Čeprav delujejo hitro in učinkovito, postopki za zaustavitev vladnih ukrepov niso kratki. Drugič, ker nimajo ustreznih finančnih sredstev. In tretjič, ker niso in ne morejo biti pripravljeni to, kakšne ukrepe oziroma spremembe zakonov lahko vlada predlaga.

Iz doslej videnega je jasno, da vlada brez zadržkov predlaga tudi stvari, ki so še do včeraj veljale za nepredstavljive. Recimo: kaj pa če vlada jutri z zakonom prepove sindikate? Kaj pa če vlada z zakonom ukine socialni dialog, kot je že ukinila (samostojno) Ministrstvo za delo? Kaj pa če vlada jutri sprejme zakon, ki bo omogočil zapiranje protestnikov, ker pač protestirajo? Itd.

Zdi se neverjetno. Češ, česa takega pa vlada vendarle ne more narediti. A ključna dimenzija Blitzkriega je točno to. Da narediš reči, ki jih nasprotnik niti v sanjah ne pričakuje.

Prosim?!

In čeprav se zdi, da nasprotniki ne verjamejo, da se v Sloveniji dogaja vladni Blitzkrieg, je treba poudariti, da se nam točno to dogaja pred očmi. Intervencijski zakon in predlog za uvedbo politične policije to jasno dokazujeta. Vidijo, vendar nočejo verjeti.

Še več! Nasprotniki vlade poskušajo ohraniti politično korektnost. Poskušajo biti konstruktivni. Golob govori o konstruktivni opoziciji. Pirc Musarjeva poziva h konstruktuivnosti. In da bi bila mera polna, so tudi nekateri levi kritiki vladi ob njenem nastopu konstruktivno zaželeli srečo.

Prosim?! Ali jim ni jasno, da se bomo še prej kot v štirih letih znašli v avtokratski Sloveniji, če bo vlada imela srečo in bo na oblasti do konca mandata? Da bo to postala država, kjer bosta javno zdravstvo in šolstvo resno uničeni. Da bo to država, ki podpira genocid. Država, ki bo prijateljevala z Netanjahujem in Trumpom. Itd. In predvsem država, v kateri bo zloraba politične moči in izigravanje zakonov nekaj samoumevnega.

Jutri bo prepozno

Ne gre za to, da kritiki vlade, ki so vladi zaželeli srečo, tega ne bi vedeli. Tako kot večini Slovencev jim gre za to, da se je treba konfliktom za vsako ceno izogniti. Izogibanje konfliktom je del slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Vedno se izogibaj konfliktom! Boj se konfliktov!

A v vsaki družbi pride čas, ko so konflikti nujni. Ko so edini izhod. Edina rešitev. Edina možnost preživetja. Tak čas je zdaj v Sloveniji. In ena od ključnih strategij takega časa je tudi, da ni dovolj nasprotovanje posamičnim zakonom in ukrepom. Teh bo preveč. Nasprotovanju vsakemu posebej je oz. bo preveč zamudno in neučinkovito. Treba bo postopati drugače. Namreč stopiti v konflikt s celoto. Torej z vlado kot celoto.

Ni slučaj, da si je Janša ob uradnem prevzemu oblasti zaželel “dolgočasen mandat”. Če se hočemo izogniti avtoritarnosti, ne smemo dovoliti, da bi ta vlada imela dolgočasen mandat. In to že od zdaj. Od danes. Ker bo jutri že prepozno.