Televizijska pogovora s predsednikom vlade in z opozicijo — ločena, a eden za drugim — sta bila od slovenskega demokratičnega pamtiveka medijski in politični dogodek, ki smo ga še ne tako davno pričakovali z lagodno nestrpnostjo. Televizija Slovenija je s to redno, večkratnaletno dvodejanko po eni strani statutarno skrbela za uravnoteženo, kao pluralno informiranost državljanov. Po drugi strani pa je ljudstvo v bistvu prepričevala, da je parlamentarna demokracija nekaj res velepomembnega — in da se lahko po lastni presoji zanesemo, da nam bo blagostanje in svobodo zagotovila strankarska politika.

Zdaj pa ni več tako. Sinoči že ni bilo. Pogovora s predsednikom vlade in z opozicijo na prvem programu TVS sta bila bil duhamoren in odbijajoč, predvsem pa medijsko in politično disfunkcionalen spektakel. V žanrskem smislu bolj razvedrilni kot informacijski. In to ne po zaslugi korektno in konkretno vrtajočega voditeljskega para Pesek–Bergant (ki sta najboljše, kar TVS premore).

Štukature

Naj se najprej lotim vsaj treh nepolitičnih ali napol političnih aspektov te nesrečne zadeve.

V stavbi TVS oz. RTV na Kolodvorski ulici je zagotovo dovolj studiev, v katerih bi lahko posneli pogovor z Robertom Golobom. Pa ga niso. Odločili so se za prazno sobano v Narodni galeriji s tremi modernimi sedali in z mizico z obveznim božičnim aranžmajem.

Zakaj? Je minimalizem decentnih neoklasicističnih štukatur estetskejši od praviloma bedne scenografije TVS? Ali ker to bolj pristoji percipirani veličini predsednika vlade?

Ta galerijski intervju me je spominjal na baletne inserte dunajskega Novoletnega koncerta, posnete na stopniščih in hodnikih Musikferajna. Deloval je kot nacionalkin odgovor na nedavni prepotentni intervju na Pop TV z Golobom na blejskem gradu. Ali kot kabinetova adaptivna referenca na tisto kičasto všečno lokacijo. Ker to tukaj in včeraj pa je bilo pač nekaj resnega. Tak intervju mora biti dislociran, da dá težo vprašanemu in odgovorjenemu.

Virtualni Tonin

Naslednji problem je dejstvo, da je bil predsednik NSi Matej Tonin prisoten samo virtualno, na ekranu, po video povezavi. Ker je bil v Strasbourgu. Kao v službi.

Prvi del problema je politični. Po rangu drugi opozicijski politik si ne bi smel privoščiti — če to misli resno delati —, da svira penisu kot evropski poslanec.

Tonin je dvoživka. Res me čudi, da mu nihče ne očita, da se je meni nič, tebi nič iztaknil iz slovenske realnosti, a da kljub temu še naprej figurira kot kompetenten in relevanten kritik le-te. Odkod predsedniku parlamentarne stranke ideja, da gre kandidirat na evropske volitve? To je skoraj tako bizarno kot to, da si je drznil kandidirati Šarec kot minister za obrambo!

Neretorični premolki

Drugi del drugega problema pa je bil tehnični. Degradacija pogovorov s premierom in opozicijo ni samo politična, ampak je tudi televizijska.

Da je bila tonska in/ali slikovna zveza med sodelujočim in studiom prekinjena, se seveda ni zgodilo prvič. A kot nalašč se je TVS to zgodilo tudi prav tokrat na vezi s Strasbourgom.

Smola, res — ampak izpadlo je diletantsko. Glede na zgornje pripombe pa tudi basensko poučno. Pogovor z opozicijo, udeleženec pa v Strasbourgu? Če ne more priti fizično v studio, ker je v požrtvovalni službi v tujini, potem naj sploh ne bo subintendant opozicije. Ne pa da pametuje s strasbourškega hodnika in s pomočjo tehnikov TVS in/ali mednarodnih linkov skrbi za mučne neretorične premolke.

“Streljajte!”

Tretji in zadnji in seveda glavni krivec za sesutje instituta televizijskega pogovora z predsednikom vlade in pogovora z opozicijo pa je seveda Janez Janša. Ki se ni odzval vabilu. Pogovor je bojkotiral. Ne toliko zato, ker mu ne bi pasalo deliti studia s Toninom. Ali ker se ne bi pustil spraševati Bergantu. Ampak zato, ker ne rabi teh medijskih procedur, ki jih diktirajo drugi. Še posebej brezvezniki kot nacionalka.

Janša ignorira RTV/TVS. On jih preprosto ne jebe več. Tako kot noče več poslušati predsedničinega samoproklamiranega State of the Union nagovora parlamenta. Tako kot si upa provocirati sodnike, ki mu sodijo. Janša kot da nima več česa izgubiti. On je zdaj kot talec, ki si pred strelskim vodom strga prevezo z oči in kljubovalno zavpije: “Streljajte!” 

Zaključna faza

Janša umika svoje politične aktivnosti iz območja političnih in medijskih institucij v svoje, SDS-ovske strankarske medije in paramedije ter na ulico. On ne rabi etabliranih institucij in vsiljenih pravil. Še najmanj medijskih in demokratičnih. Izgradnja paralelnega sveta SDS je v zaključni fazi. 

Z neudeležbo je Janša na eleganten način dosegel veliko več, kot bi dosegel, če bi se odzval vabilu in bi potem v studiu neusmiljeno udrihal čez Goloba, vlado, koalicijo, NPM, UKZ, krivosodje, Ustavno sodišče, medije in vse ostale, ki so se proti njemu tako ali drugače zarotili ali ga pač kratko malo ne prenašajo. Nič ne bi dosegel, če bi pogreval komunistične klavce in še enkrat preštel domobranske kosti. 

Janša je dal na eleganten način vedeti, da sta pogovora s predsednikom vlade in z opozicijo na TVS brez veze, če eden od členov zavrne sodelovanje v tej igri. In zavrniti sodelovanje je mogel in znal in si upal samo on. Golob si tega že po funkciji ne bi mogel privoščiti. Tudi Janša si ne bi, če bi bil na oblasti (in si dejansko ni, ko je bil). Tonin pa še manj, ker je premajhen.

Nič za to

Konsekutivna pogovora s predsednikom vlade in z opozicijo sta kot žanr imela rep in glavo, ko slovenska politika še ni bila disfunkcionalna. Ko so stranke še spoštovale demokratične, parlamentarne, medijske, družbene in državljanske institucije. Zdaj pa se tega vsaj ena ne gre več. Zdaj se vse skupaj sesuva. Ves politični in medijski sistem.

V tako destruktivnem kontekstu tudi Golob ni mogel izpasti konstruktivno. Res je sicer, da se je zelo trudil. Iz dejanskih ali domnevnih godelj, v katere se je spravil — ali so ga spravili —, se je vlekel tako prepričljivo, da bi mu skoraj vsa Slovenija verjela, če se ne bi v dveh letih od njega odvrnila tako strastno, kot se je sprva nad njim navdušila.

Seveda pa to ne spremeni dejstva, da je tudi Golob sam del te vsesplošne, panslovenske disfunkcionalnosti — pa če bi bil najbolj genialen premier, kar jih je Slovenija imela —, o kateri govorim. In na to Janša računa. Janši ni treba nikoli več zmagati na volitvah. In morda tudi res ne bo. A nič za to. Slovenijo lahko sesuje kar iz opozicije.