Ko to pišem, še ne morem vedeti, kako se bo iztekla bitka s časom in denarjem, ki jo bije Janez Janša, da bi z dražbo svojih osamosvojitvenih memorabilij zbral za en soliden avto srednjega razreda evrov za sodne stroške, ki mu jih je naprtilo sodišče po neuspeli tožbi in ki bi jih moral plačati do včeraj.

Janša ni tako budalo, da bi verjel, da bo za prestano duševno trpljenje, izgubljen čas, načete živce, okrnjen ugled, domnevno sabotiranje volilnega in političnega uspeha SDS itd. itd. — karkoli že je kot razloge natvezil — v na koncu zastarenem procesu Patria res pokasiral toliko denarja. Ne, ne. Janša samo dela courtroom dramo in avkcijski šov.

Ker krivosodje res obstaja

Za tak silen denar je sodnike in tožilko tožil zato, da bi svojim somišljenikom dokazal, da tako imenovano krivosodje res obstaja. Da je obstajalo že, ko so mu sodili — in ker so mu sploh sodili —, in da obstaja zdaj, ko mu niso prisodili odškodnine. Kronski dokaz za krivico, ki se mu dogaja, pa je, da ga nazadnje hočejo orubiti še za trideset jurjev stroškov postopka.

Dokazati je hotel, da so se spravili na nedolžnega človeka. In da je ta človek — on sam, seveda, simbol pokončnosti, poštenja, neuklonljivosti in neizprosnosti, impersonacija osamosvojitve in nesojenega (no pun intended) odreševanja domovine — povsem nemočen pred zlohotno, celo zločinsko roko pravice skorumpirane in izrojene postkomunistične države.

Janša je tako kot nenaklonjena publika na sodnih tribunah še predobro vedel, da bo s tožbo popušil. Saj ravno za to mu je šlo. Če bi mu priznali odškodnino — vsaj del zahtevane vsote, če že ne milijona —, učinek ne bi bil tako prepričljiv. Ampak zato je za vsak slučaj prijavil tak neznanski znesek, ki ga v slovenski sodni praksi še nihče ni dobil.

Naftalinski suvenirji

Da tedanji minister za obrambo prodaja svojo uniformo Teritorialne obrambe, ki jo je nosil med osamosvojitveno vojno, ter zimsko častniško bundo in letno častniško bluzo, ki ju je nosil leto pozneje, je za zdravo pamet popolna pišurija. Izklicne cene? Sitnica: za uniformo 2.500 evrov, za bundo 1.500 evrov, za bluzo pa 1.000. Dražitelji so za prva dva artikla ponudili že 2.900 in 1.600, za tretjega pa niso navijali cene.

Prodajati to robo po tako visokih cenah je že z Janševe strani precej pretenciozno. Še tem bolj nemogoče pa si je predstavljati osamosvojiteljske kolekcionarje, ki bi bili iz čistega fanatizma in privrženosti nesmrtnemu obrambnemu ministru pripravljeni res toliko plačati za njegove naftalinske suvenirje.

Artefakti domoljubja

Dobro. Obstajajo avkcije — ne pri nas, seveda —, na katerih ljudje prodajajo in kupujejo še hujše trivialnosti in bagatelnosti od letne častniške bluze, ki je s krvavim potom prepotena preživela osamosvojitev. Toda prav ta objektivizacija osamosvojitve daje sumiti, da Janša s to potezo premika slovensko osamosvojitev v območje fetišizma.

Zamislite si prfuknjenega kletnega kolekcionarja, ki je kupil Janševo trideset-plus let staro bundo ali bluzo. (BTW, bluzo?! A ni bluza za ženske?) Recimo, da jo bo doma dal v vitrino na lutko in ponosno razkazoval obiskovalcem svoj muzejski eksponatek. Tak človek bo imel dokaz, da je dejansko zaveden Slovenec, privržen idealom SDS in osamosvojiteljem na čelu z Janšo in za vedno hvaležen za vse, kar so za nas naredili. Ker je za to res nekaj konkretnega naredil. Plačal je za dokaz. Kupil si je artefakt domoljubja.

Monetizacija osamosvojitve

V tej smešni, a zviti, bolj propagandistični kot dobrodelni potezi vidim samo eno pozitivno stvar. Janša je verjetno nehote dal vedeti, da je zbirateljsko preplačevanje mitsko napumpanih osamosvojiteljskih parafernalij najvišja oblika domovinske zavesti. In to za njegove sledilce ni nujno slabo. To jim hudobno privoščim. Medtem ko smo se žalujoči ostali navadili razmišljati o osamosvojitvi kot o neki samoumevni zgodovinski epizodi, ne da bi jo še po nekaj desetletjih poveličevali in po božje častili, pa Janša z avkcijo artiklov prav nasprotno sugerira, da je za zvestobo nesmrtnim idealom iz leta 1991 treba plačati. Govoriti o državi in proslavljati osamosvojitev je lahko — predvsem pa je zastonj. Ampak to ni prepričljivo. To lahko reče vsak. Treba pa je dokazati. Konkretizirati. Monetizirati. Zakaj pa ne tudi domovine in osamosvojitve? Put your money where your mouth is.

SDS Kickstarter

The show must go on. And will go on. Janša je fasal tudi 8.000 evrov kazni za kaznivo dejanje obrekovanja nekdanjega direktorja STA Bojana Veselinoviča, ki ga je označil kot “sodelavca pri umoru”nekdanjega novinarja in urednika STA Boruta Meška (ki je v resnici umrl za posledicami terminalne bolezni).

Vse Janševe zgode in nezgode izvirajo iz tega, da živi v paralelnem svetu, ki z realnostjo, kot jo poznamo, nima skoraj nič opraviti — razen da si z njo deli pač isti prostor in čas in na njegovo žalost tudi bančni račun. Zato zdaj ta avkcija. Janša se je z razprodajanjem svoje osebne osamosvojitve deklariral kot vzdrževana oseba — a ne na rovaš davkopačevalcev, bog ne daj —, temveč iz mošnjičkov svojih privržencev. Če mu bo dražba pomagala poravnati stroške, super. Če ne, pa tudi v redu. V prvem primeru bo to transakcijska perverzija socialnih trensferjev, v drugem pa samo simbolna in politična. Nekakšen SDS Kickstarter.