O sovražnem govoru debatiramo že kakih petnajst ali dvajset let, vendar stražarji še niso opazili — ali se vsaj zamislili, če so —, da ga je iz leta v leto vedno več. Bolj ko tonemo v greznico govora, manj se zavedamo, da iz tega ni rešitve. To se dogaja tudi po zaslugi tistih, ki na sovražni govor najraje opozarjajo ali so celo bili njegove žrtve. Dejanske ali domnevne. Poglejmo si dva najnedavnejša primera.
Za začetek: mladini iz Inštituta 8. marec se je zdelo duhovito, da so na Facebooku objavili ali poobjavili fotokarikaturo Janeza Janše, ki kaže poslancem sprintano fotografijo Postojnske jame, z naslednjim podpisom pod njo: “BREAKING: Genocidni PV Janša je novinarjem danes pokazal fotografijo Hude jame, iz katere se je rešil njegov oče.”
Škoda je bila storjena
Ponesrečen dovtip se je nanašal na to, da Postojnska jama ni Huda jama — ali še manj jama pod Macesnovo gorico, iz katere je Janša oče po pričevanju Janše sina priplezal živ po množični likvidaciji —, tako kot predsednik vlade ni kazal poslancem fotografije pobitih kristjanov v Sudanu, kot je mislil (ali si izmislil), ampak fotografijo ležečih muslimanov v Gazi.
Inštitutarji so post festum očitno spoznali, da je bila šala neslana, zato so karikaturo izbrisali. Ampak škoda je bila storjena. Predvsem seveda škoda na njihov račun. Desničarji so dobili na pladnju obilo prepričljivega materiala za zgražanje in sesuvanje že tako ali tako pri mnogih nepriljubljenih nevladnic in nevladnikov.
Novice istega ranga
Zadeva se je še dan, dva rolala po medijih. Vladi nenaklonjeni mediji so se omejevali na golo navajanje faktov, niso pa se obregovali ob sámo neokusnost. Vse skupaj je izpadlo kot tipična rumena trivialnost, kakršne mediji pobirajo z družbenih omrežij. Enkrat je big news, da je ena “pokazala nosečniški trebušček”, drugič pa kaj bolj političnega. Zame so to v bistvu novice istega ranga.
Sam bi še opozoril na nenatančno izražanje. Janša je kvečjemu “zanikovalec genocida” — namreč izraelskega nad Palestinci, ne Holokavsta — ali magari Netanjahujev občudovalec in zaveznik. Ne moremo pa ga zato že označevati kot “genocidnega”. Genociden je bil recimo Mladić.
Seveda pa je ta pripomba za današnje jezikovne razmere in publicistično poljubnost najbrž preveč picajzlarska, zato ne bom vztrajal.
Na zdravje!
Druga zadeva pa je naslovnica Mladine, posvečena ministru za izobraževanje. Krasi jo ne več ne manj kot devet Rončevićevih fotografij in headline Uživač na javnem denarju. Na dveh fotkah kadi cigaro, na eni odpira buteljko, na eni degustira vino, na treh nazdravlja (dvakrat z vinom in enkrat z vodo, če prav vidim), na dveh pa je s kozarcem piva.
Po standardih, ki so veljali nekoč, bi takšna naslovnica izpadla kot usmiljenja vreden primerek tabloidnega novinarstva, ki se na predmet svoje kritike — zaradi mene upravičene in magari argumentirane (v tekstu) — spravlja z osebnostno diskreditacijo.
Mladinina olajševalna okoliščina je, da ta naslovnica spominja na njen včasih huronsko smešen satirični striparski stil, po katerem je znana, le da nesrečnik tokrat ni narisan, temveč tendenciozno fotografiran v kao značilnih situacijah. Oteževalna pa, da ravno Mladina denuncira Rončevića s tem — kot da je posedanje in pijuckanje v restavracijah neka zelo ekstravagantna dekadenca, ki se ministu ne spodobi..
Drastično sesuvanje
Kaj lahko mediji in kompanija dosežejo s tako divjim, drastičnim sesuvanjem vlade? Bodo medijske in nevladniške nesramnosti imele realen učinek, ki ga bomo občutili? Bodo učinkovale kot bumerang? Jim bo kdo to zameril? Ali koristi stvári, za katero se borijo? Ali pa je to v resnici taktična napaka napadalcev, ki napadenim na ta način dostavljajo municijo za protinapade?
Vlada se za to ne zmeni. Povračilne ukrepe prepušča svojim medijskim in privrženskim satelitom, sama pa si s polemiziranjem in prepiranjem ne maže boksarskih rokavic. Si pa seveda vse zapomni in vestno evidentira sovražnike. To je nova taktika. Janša se je praktično od nekdaj kregal z mediji, zdaj pa skorajda ne reče žal besede čeznje, ampak jih totalno ignorira. Vrhunsko!
Čez 20, 30 let vse prav pride
Kolovodja desnice po mojem špekulira, da so po dvajsetih, tridesetih letih nastopile razmere, ko lahko medije premaga, ne da bi se z njimi spuščal v frontalne spopade. Morda ima prav. Mediji so izgubili velik del vpliva, ki so ga nekoč imeli. Morda so danes zanemarljivi že do te mere, da se jih skoraj nikomur ni treba bati. Sploh pa ne Janši. Neprofesionalne in neetične petarde, o katerih danes govorim, so morda zanimive in zabavne samo še medijskim džankijem in fanatikom na družbenih omrežjih — medtem ko državljanov to niti eksistencialno niti emocionalno ne tangira. Morda bomo že na referendumih videli, kako stvari stojijo.