Zadnje čase se v Sloveniji dogajajo stvari, ki normalne državljane mečejo iz tira. Če jih seveda opazijo. Večinoma jih najbrž ne. Jaz jih. Imam namreč to smolo ali srečo, da mi nič ne uide, ker budno spremljam medije in tudi sam od sebe gledam okrog sebe. In recimo vidim, da je neznani storilec obesil mrtvega psa na plakatni pano s predvolilnim sporočilom stranke, ki mu gre za živce. Ali to, da je spet nekdo drug nekje drugje obesil na pano mrtvega goloba. Ali pa to, da je napol neznani, pa vendar še predobro znani storilec polepil pol te naše lepe domovine s plakati z geslom, ki poziva k uporu “proti mračnjaškim kučanistom”. Ali da so spet tretji ali petnajsti digitalno namontirali avtomatsko strelno orožje v roke ženske, upodobljene na znanem, 136 let starem umetniškem delu, in novo podobo tržili kot kao duhovito garderobno sporočilo.

Objavljanje in poobjavljanje

Namen objavljanja teh milo rečeno neslanih bizarnosti je provokacija. Hočejo nas vreči iz tira. Hočejo nam dopovedati, da se poserjejo na samoumevne politične (in kulturne) vrednote, ki jih večinski del naroda vsaj pasivno spoštuje in se jim pusti nacionalno definirati.

Namen poobljavljanja pa je seveda obraten. Lepše vzgojeni in komunikacijsko spodobnejši državljani se čutijo dolžne alarmirati preostanek drugih normalnih državljanov — ki so se tem sporočilom slučajno ali po lastni izbiri izognili —, ker da je to nevzdržno. S svetom hočejo deliti svojo zgroženost nad tem, da so mrtvi ptiči in psi in brzostrelke namesto skodelic kave postale primitivne metafore političnega in kulturnega boja.

Stara šola

Kot človek stare šole tudi sam mislim, da je to znamenje družbene degeneracije. Neizobraženi, neumni, neduhoviti in vulgarni po eni strani postajajo vedno bolj glasni, po drugi strani pa jih normalni del družbe jemlje vedno bolj resno. Zgroženost gor ali dol, ta folk postaja enakopraven udeleženec javne debate, ki je bila še ne tako dolgo nazaj rezervirana samo za izobražene, pametne, duhovite in lepo vzgojene.

Problem pri vsem skupaj pa ni samo v tem. V bistvu gre za informacijsko, komunikacijsko, socialno in medijsko bitko za to, kdo bo imel pravico in možnost, da se priglaša k besedi. In predvsem — kdo bo deležen (več) pozornosti. Pozornost je danes dobrina, ki je povozila druge oblike intelektualnega premoženja. Izobraženim, pametnim, duhovitim in lepo vzgojenim vse te kvalitete bolj malo pomagajo, če niso deležni pozornosti in/ali če si je ne znajo tako ali drugače pridobiti.

Podmukli plan

Provokatorji objavljajo neumnosti zato, da bi nas spreobrnili in da bi na svojo stran privabili čim več kao izgubljenih sinov in hčera. Provocirani pa jih poobjavljajo zato, da bi ta podmukli plan preprečili. Da bi nezainteresirane ali še ne opredeljene volilvce opozorili, da gre disruptorjem obstoječega političnega in kulturnega reda za njihove duše in za njihova prepričanja. In da se naj temu izognejo v velikem loku.

Kar je po svoje paradoks. Večine posvarjenih naslovnikov ta neumna sporočila sploh ne bi dosegla, če jih dežurni v stražnih stolpih ne bi na njih opozorili. Varuhi politične in kulturne korektnosti se s provokatorji tepejo za pozornost, nazadnje pa jim v obupu — tik pred neizbežnim porazom v tem pretepu — le iztrgajo en košček in se potolažijo s tem, da jim je morda uspelo rešiti par ovčic.

Hierarhija in higiena

Mislim, da bi te zadeve morali začeti ignorirati. Pa ne samo zato, ker ne rabimo in nočemo pozornosti iz druge roke, kaj šele, da bi jo pomagali pridobivati tistim, ki si pozornost kupujejo na razprodajah.

Gre tudi za ohranitev socialne, kulturne, politične in medijske hierarhije in higiene. Mene osebno pri teh razdiralnih debilizmih niti ne moti najbolj njihova vsebina. Najbolj me moti družbeni in medijski status njihovih avtorjev. To so ljudje, ki so se na lepem znašli v fokusu nacionalne javne pozornosti, ki ji v enaki meri sami niso dorasli, kot tudi javnost — da ne rečem nacija — ni dorasla njim. Ali z drugimi besedami: družba je naenkrat polna malih in negodnih in hopefully benignih brezveznikov, barab, nepridipravov, pametnjakovičev, influencerjev, za katere še predvčerajšnjim nihče ni slišal, danes pa se z njimi že vsi ukvarjamo, kot da so stebri družbe.

Po mojem se nam to dobronamerno in dobro publicirano ogorčenje nad njimi zna še pošteno otepati. Ker je pač dejstvo, da oni niso stebri družbe. Ne v dobrem ne slabem. Družba se zaradi njihovega kokodakanja ne bo sesula, niti ne bo obstala zaradi našega zgražanja. Sesula se bo kvečjemu, če jih bomo resno jemali in z njimi polemiirali kot enakopravnimi udeleženci javne debate.

Ignoriranje je močno orožje, vsemi ga v roke!