Dvaindvajsetega oktobra letos bo dvajset let, odkar je Zoran Janković na lokalnih volitvah že v prvem krogu povozil najresnejšega protikandidata dr. Franceta Arharja in postal župan Mestne občine Ljubljana. Prvič. In potem še štirikrat. Gladko. Vedno že v prvem krogu. Štirikrat je zmagal z več kot šestdesetimi odstotki glasov, samo enkrat pa z nekoliko manj. Vedno je bil tako rekoč brez konkurence. Resni, zelo resni očitki, kritike, obtožbe, obtožnice, preiskave, racije, zaslišanja, sodni procesi, protesti, demonstracije, pozivi, peticije, iniciative, škandali se že dvajset let vlečejo za Jankovićem — a nič mu ni moglo in mu ne more do živega. 

Napoved napovedi

Pa mu bo uspelo tudi letos? Menda ja ne bo že spet izvoljen?! Bo sploh še kandidiral za župana? Te dni je napovedal, da bo 8. maja napovedal svojo odločitev o kandidaturi. Na pomenljivo in pompozno izbran datum — v fake levičarskem stilu, ki ga goji —, torej na predvečer obletnice osvoboditve Ljubljane izpod okupatorjeve pete.

Čeprav je ta napoved napovedi seveda samo PR ogrevanje za novo kampanjo, ki ne bo nikogar presenetila, se mnogi že zdaj tresejo od negotovosti. Tresejo se tisti, ki bi imeli Jankovića za župana za vedno — pa čeprav samo zato, ker ne vidijo alternative —, kot tudi tisti, ki bi se ga radi že enkrat znebili in ki bi se v pomanjkanju politične domišljije sprijaznili s prvo domnevno favorizirano blondinko, ki bi v rdečih čevljih z visoko peto slučajno prišla mimo.

Čeprav Janković ni moj župan — v tem oziru sem šel z dežja pod kap —, bi se tudi meni zdelo super, če bi ga Ljubljančanke in Ljubljančani končno deložirali z Magistrata.

Bojim pa se, da na žalost ne bo nič iz tega.

Fenomen, anomalija

Janković je fenomen, obenem pa tudi neke vrste politična anomalija. Dvojen fenomen in dvojna anomalija. Jankovićevo plebiscitarno legitimirano oklepanje oblasti je znamenje moralne in operativne disfunkcionalnosti mehanizmov in organov, ki v Sloveniji skrbijo za pravilnost opravljanja javnih funkcij. Ne moremo namreč trditi, da ti psi čuvaji — tako sistemski kot civilnodružbeni — nikoli ne grizejo. Seveda grizejo. Vsaj včasih ugriznejo. Toda ne ljubljanskega župana.

Odkod diskrepanca med spornostjo Jankovićevih poslovnih in političnih, ekonomskih in ekoloških ter medijskih in menedžerskih praks in njegovo neranljivostjo? Da mu je treba domnevne ali percipirane kršitve ali celo kazniva dejanja dokazati, je seveda razumljivo. Razumljivo — če že ne sprejemljivo — je celo, da se v teh procesih včasih kaj zalomi. Bodisi formalno ali bog ne daj celo z namenom, da županu ne bi bilo treba nositi odgovornosti in krivde.

Zakaj ravno v Ljubljani?

Zakaj ni bil Janković že zdavnaj obsojen ali vsaj primoran odstopiti, je samo polovica te kontradiktorne ugankarske zgodbe. Druga polovica pa je županova neminljiva priljubljenost pri volilcih. Ne seveda enoglasna, pa vendar znatna in več kot zadostna za reelekcijo. Kako je mogoče, da se Janković Ljubljančanom oz. večini Ljubljančanov ne zameri? Ali so res tako (hitro) zadovoljni z napredkom v svojem mestu — ki ga ni mogoče zanikati, a tudi ne brez zadržkov in pomislekov sprejemati —, da jih županova ravnanja ne motijo? Je to državljanski oz. meščanski oportunizem ljudi, ki jim je za norme in organe nadzora in reguliranja političnih praks prav malo mar? Je to logika, da imajo tako moralno pravico kot praktičen interes voliti kogarkoli, ki jim streže s piškoti napredka, dokler ta človek ni v arestu? In da je to obenem argument, da ni razloga, da bi bil v arestu?

Ampak zakaj ravno v Ljubljani? Je nekaj posebnega Janković ali so nekaj posebnega Ljubljančani, ki si ga znova in znova izvolijo?

Kaj se (mu) bolj splača

Oboje. Spomnimo se, da je Janković leta 2011 v navalu svojega navdušenja in navdušenja prominentnih privržencev — šlo je namreč za antijanšizem, le da se temu gibanju takrat še ni tako reklo —, fantaziral o politiki na nacionalnem nivoju. Vendar se je opekel. Kar je zanj bila sreča v nesreči. Takrat mu je postalo jasno, da voditi državo ne samo ni isto kot voditi mesto, ampak da se mu voditi mesto tudi bolj splača.

Predsednik vlade je v primerjavi z županom veliko bolj izpostavljen kontroli in pozornosti, pa še manj imun na kritiziranje. Janković je utelešenje slovenske domačijske, kšeftarske, iznajdljivostne mentalitete, ki praviloma ekvilibrira na poljubni meji med legalnostjo in nelegalnostjo. Kot glavnomestni šerif pa je za razliko od najvišjega državnega veljaka praviloma na varni strani meščanskih, pravzaprav malomeščanskih pojmov sprejemljivosti oz. dopustnosti. Na nacionalnem nivoju si nikakor ne bi mogel privoščiti tega, kar si lahko privošči na lokalnem.

Seveda pa ostaja odprto vprašanje, zakaj Janković ostaja brez konkurence. Tako na desni kot na levi. (Pa ne mi prodajati pravljic, da je Ljubljana levičarska trdnjava.) To je bizarno. Kako je mogoče, da na volitvah nikoli nima resnega tekmeca, ki bi se mu lahko vsaj toliko približal, da bi prišlo do drugega kroga in potem do nenadnega preobrata v tem smislu, češ … — resno, zakaj že dvajset let verjamemo, da brez tega človeka ne gre?