Še predobro se spomnim, da je bil moj prvi časopisni članek objavljen 12. aprila 1984. To omenjam samo zato, da bi dal občutek za časovno razsežnost tega, kar hočem povedati. Da nekih časov ni več in da je škoda, da jih ni. Da mediji niso več to, česar smo se pred plus-minus štiridesetimi leti lotili tisti, ki smo se jih lotili že takrat. Da so moji in ne samo moji medijski trenutki izginili kot solze v dežju — kot je rekel nek patetično umirajoči replikant.

Urednik, ki je mojo kritiko takrat objavil, je že blagopokojen. Časopis še izhaja, priloge pa ni več. Tudi jaz sam nisem več nadobuden, ambiciozen študent, ki so ga določene stvari zanimale in je to hotel tudi naglas povedati. In nenazadnje, koga pa bi dandanes sploh še zanimalo, kaj si nekdo misli o prvem slovenskem prevodu izbranih pesmi Arthura Rimbauda v zbirki Kondor od Mladinske knjige?

Birokratska bizarnost

Fast forward v sedanjost.

V sredinih Odmevih (1:10–15:44) smo imeli enkratno priložnost videti ministrico za kulturo, ki je nepripravljena na hitro naložila nekaj zaskrbljenega in obenem spodbudnega v zvezi z razmerami v slovenskih medijih, o katerih je tekla beseda v prispevku. Gledalci smo imeli v nadaljevanju vsaj to zadoščenje, da gosta v studiu — Petra Lesjak Tušek z Večera in Marko Milosavljević s FDV — za ministrico in njen famozni zakon o medijih nista našla nekritičnih besed.

Predlagani medijski zakon je po mojem birokratska bizarnost, ki služi ustvarjanju vtisa, da je Ministrstvu za kulturo mar za medije. Ker pač spadajo pod ta resor. Tudi preložitev obravnave medijskega zakona v Državnem zboru je samo piarovska poteza, ki jo prodajajo kot usklajevanje na usklajevanje na usklajevanje, da bodo “zainteresirane javnosti” pripravile “amandmaje” in se “uskladile” s prej omenjenim usklajevanjem na usklajevanje.

Če se še za hip vrnem k prvemu odstavku: ali res mislite, da bi ta bulšit jemal resno nekdo, ki je že plus-minus štirideset let v medijih?

Pobožne želje

V Odmevih pa je bilo tudi veliko govora o tem, da so mediji javna korist in da so v javnem interesu. Pa tudi o tem, da si družba želi ali celo rabi informirane in kritične državljane.

To je sicer res, vendar so to samo pobožne želje. Vsaj v Sloveniji je to lepa, vendar jalova tolažba. Roku Kajzerju, Zoranu Mijatoviću, Jasmini Detela in Borisu Jauševcu — in še mnogim drugim novinarjem in urednikom, ne samo na Večeru — to prav nič ne bo pomagalo. In jim niti ne bi bilo moglo pomagati, še preden se jim je zgodilo to, kar se jim je.

Obžalujem, da moji medijski kolegi ne znajo argumentirati nezavidljive usode svojega poklica drugače kot s pobožno željo, da za božjo voljo delamo v javnem interesu in da s tem vzgajamo ozaveščene državljane.

Jim pa tega ne zamerim, ker tudi sam nimam boljše ideje. Moja prednost je kvečjemu v tem, da se tega zavedam in da si ne delam iluzij.

Ekskluzivno družbeno zrcalo

Dejstvo je, da so etablirani, smiselnim novicam in relevantnim mnenjem posvečeni mediji — torej mediji kot ekskluzivno družbeno zrcalo — izgubili ekonomske in vsebinske parametre, ki so jih delali vzdržne. Nekoč nam je šlo bolje. Celo zelo dobro. Celo v Sloveniji, kjer medijski trg v pravem pomenu besede nikoli ni obstajal. Nekaj časa ni obstajal iz političnih razlogov, iz demografskih pa vedno. Toda kljub temu je bilo v medijih v starih časih še dovolj denarja od prodaje in oglaševanja in predvsem dovolj pozornosti. 

Mislim, da se Ministrstvo za kulturo s svojimi kao dobronamernimi zakonskimi idejami bori z mlini na veter. Gutenbergov oklepaj — kot temu pravi Jeff Jarvis — je okrog leta 2000 definitivno minil. Tisk kot stranski, a prominentni rokav informiranja je bil civilizacijska pridobitev, ki pa se je za kratkovidne in/ali nepripravljene s pojavom interneta sprevrgel v civilizacijsko katastrofo. Denar in pozornost so nam speljali drugi. Še posebej tam, kjer medijski trg v pravem pomenu te besede nikoli ni obstajal.

Medvedja usluga

Zato nam ne preostaja drugega, kot da jokamo, da je velika napaka, če že ne krivica, da mediji niso več v javnem interesu in da publika ne jemlje resno naših prizadevanj, da bi jo zlepa ali zgrda ozavestili kot državljane.

Ne vem, ali je res krivica, je pa zelo žalostno.

In po mojem ni načina, da bi to prekanalizirali nazaj. Še najmanj pa bo to uspelo kulturnim birokratom pomeščanjenega, še bolj kot kadarkoli prej utopičnega socializma. Z domnevnim prilagajanjem medijske zakonodaje trendom, upoštevaje influencerske neumnosti na internetu in z zaostrovanjem kriterijev pametnega in kultiviranega izražanja — ki ga je celo v prizadetih mainstream medijih vse manj in manj —, nam delajo medvedjo uslugo. Zato jebena stranka danes ni Rok Kajzer, ampak Zala Klopčič.

Hvala za tako pomoč

Zakon o medijih je floskula tistih, ki so včeraj priplavali po župi na Ministrstvo. Hvala za tako pomoč. Tudi tistim, ki pripominjajo, da jo rabimo in si jo zaslužimo mi sami, novinarji, ne pa naši lastniki.

Že mogoče. Ampak bistvo problema je v tem, da slovenski medijski trg nikoli ne bo funkcioniral kot normalni trgi. Pa tudi slovenski mediji sami niti z državno pomočjo nikoli ne bodo mogli funkcionirati. V Sloveniji si je treba izmisliti nov medijski model, ki bo za sabo potegnil tudi nov ekonomski model. Šele potem se bomo lahko pogovarjali o javnem interesu in o informiranih in kritičnih državljanih.