Zastavimo si vsaj dve vprašanji: kdo konkretno se naslaja nad umorom in zakaj bi se po drugi strani sploh kdo naslajal nad naslajanjem nad umorom? In še dve podvprašanji: ali je naslajanje nad umorom dokazljiva ali za lase privlečena nečednost in zakaj nas zdaj desnica jebe v glavo z očitki, da smo brez pietete, empatije in ostalih moralnih odlik?

Napačni očitarji

Kapitalca je razdrl v tvitosferi zelo glasni, zloglasni levičar po imenu Janez Stariha. Človek je objavo nekega Američana o atentatu na Charlieja Kirka v slovenski angleščini pokomentiral z besedami, ki bi jih lahko v srbsko slovenščino prevedli kot: “Íma bôga.” Tvita zdaj sicer nikjer več ni.

Pa kaj?! Kdo hudiča je Stariha, da bo desnica z njim posplošeno argumentirala svoje naslajanje nad naslajanjem levice nad umorom Charlieja Kirka?

Kadarkoli se ta tip oglasi, ga desnica uporabi za boksarsko vrečo. Vem, zakaj. Vem, da je ortodoksna postkomunjara oz. levi ekstremist. Zato sem ga na X-u že kdo ve kdaj blokiral.

Ja, tudi ta leve včasih blokiram — čeprav ne toliko kot desnih, priznam. Ampak (ne)uravnoteženost gor ali dol: ne prenašam tega, da me desni fanatiki mečejo v isti koš z ljudmi, ki mi niso mnenjsko in nravno prav nič bliže kot napačni očitarji sami.

Prozelitizem

Razumem, da je Charlie Kirk svojim privržencem veliko dal in da so ga mnogi imeli radi. Toda tak prozelitizem odklanjam, ker mi je kot socialno in politično razodetje ne samo tuj in zgrešen, ampak ker z njim tudi ni mogoče polemizirati.

Nalašč sem uporabil religiozne aluzije. Charlie Kirk je širil krivo vero, ki jo je zavestno argumentiral emocionalno, ne racionalno. Ker emocije bolj vžgejo. Tu ne gre za strinjanje ali nestrinjanje. To verjameš ali pa ne. Tak je pač ta novodobni populizem. Če le znaš zabrenkati na prave strune, lahko prepričaš kogarkoli v karkoli.

Charlie Kirk je v bistvu apliciral desničarski veliki jezikovni model — torej neke vrste socialno sveto pismo, kot bi ga napisala umetna inteligenca — na tipično ameriško obliko verouka. Ali če hočete, na današnjemu času prilagojeni televangelizem.

Retorična past

Slogan, pod katerim je prepričeval nevernike in odpadnike od vere v svoj evangelij — namreč “prove me wrong!”, torej “dokaži, da se motim!” — je bila cinično sofistična retorična past, navidez tapecirana s kultivirano, dopuščajočo, kvazivoltairovsko pripravljenostjo prisluhniti drugače mislečemu.

S tem je Charlie Kirk že vnaprej impliciral, da mu andersdenkend reveži ne morejo niti slučajno dokazati, da se moti. Z izmojstrenim whataboutizmom je znal izpodbiti še tako veljavne protiargumente. Vsak ugovor je izkoristil za perpetuiranje kulturnega boja, v katerem je permanentno zmagoval.

Do te srede v Oremu v državi Utah ob 12:23 po ameriškem gorskem času.

2 + 2 ≠ 4

Kar nas spet pripelje nazaj v Slovenijo. K desničarskemu denunciranju levičarjev, ki da se naslajajo nad atentatom. Ena od teh tarč je bil tudi Marko Pigac, ki je pripomnil: “Kar je [Charlie Kirk] sejal, to je požel.”

To je sicer grobo rečeno, da ne rečem brezčutno, ni pa nič takega ali bog ne daj odvratnega, kar bi terjalo odgovor — ne sicer direktno Pigacu namenjen — tipa Žiga Turk: “V to smer gre opravičevanje zločina: Kirk je razjezil veliko ljudi in je dobil, kar je iskal. [Čeprav je samo] trdil, da je 2 + 2 enako 4. Prav je, da so ga ustrelili. Kdor je zgrožen, da so ga ubili, podpira “genocid” v Gazi. Ja, tako odvratni ljudje živijo med nami. Ampak meni na misel ne pride, da bi zato odobraval njihovo smrt.”

Desnica nam hoče skratka dopovedati, da med nami živijo odvratni ljudje, ki pa jih oni ne bi ubili. Mi drugi pa da bi ubili tiste, ki se zdijo odvratni nam.

In če smo že pri tem: odkod Turku ideja, da je Charlie Kirk trdil, da je dve plus dve enako štiri? Ni tega trdil. Njegov odgovor je bil napačen. Ne da bi zato moral umreti — ampak socialne matematike ni znal.

Nekoč in danes

Ne razumem današnjega sveta, ki žaluje za civilnodružbenim, a ne nepolitičnim aktivistom in influencerjem približno tako, kot je bilo v navadi v šoku žalovati, ko so od morilčeve krogle v povojnih deseletjih umrli Mahatma Gandi, John F. Kennedy, Robert F. Kennedy, Martin Luther King, Aldo Moro, Anvar el-Sadat, Indira Gandi, Olof Palme, Ivan Kramberger, Jicak Rabin, Zoran Đinđić, Benazir Buto, Šinzo Abe … — da ne naštevam naprej, ker bi v zanosu dodal celo še Johna Lennona.

Politično nasilje je bilo vedno. Toda doslej so bili žrtve političnih umorov bolj ali manj demokratični, liberalni, napredni, reformistični, mirovniški politiki ali takšni in drugačni borci za svobodo in svoboščine ter enakopravnost in emancipacijo deprivilegiranih. Ne pa krščanski nacionalisti, antiaborcionisti, teoretiki zarot, podnebni skeptiki, simpatizerji oblastniške trde roke in še kakšne take baže kontrarevolucionarji — kot recimo Charlie Kirk.

Revanša

In kot da ne bi že to bilo dovolj, je zdaj za vse skupaj kriva levica. Dejansko ali domnevno kriva. Bolj kot v svojih časih Rote Armee Fraktion, Brigate Rosse, Symbionese Liberation Army, “Unabomber” Ted Kaczynski in Timothy McVeigh skupaj.

Napočil je čas očitanja in maščevanja. Zdaj to leti na nas. Zato se naslajajo nad naslajanjem. V ZDA — kjer je Trump preventivno in preroško poslal Nacionalno gardo na ulice nekaterih mest — seveda še tem bolj, naši lokalci pa zaenkrat samo jokajo in obtožujejo. Počutijo se ogrožene. Govorijo o demonizaciji in ustrahovanju drugače mislečih. Čeprav pozabljajo na svoje neminljive in po mojem neprekosljive zasluge pri radikalizaciji javnega diskurza in družbenih odnosov. 

Svet je čuden. Ali vsaj drugačen. Na živce mi gre, ker ne vidim razloga — ali ker sem preveč trmast —, da bi se mu razumevajoče ali bog ne daj oportunistično prilagajal.

Kakšen strašen backlash se dogaja! Pa ne mislim na umor nesrečnika, ki mu ne moremo (več) dokazati, da se je bridko motil. Je ne suis pas Charlie Kirk. Mislim na to, da nam očitajo, da smo ga ubili ali vsaj pomagali ubiti mi, ki se z njim in z njegovimi visoko pozicioniranimi privrženci pač nismo strinjali.