“Svaka čast”, Slovenija. Resno. Svaka čast, da imamo “gužvo”. V jeziku, v glavah, v urnikih, v identiteti. Ne govorim o tisti prometni “gužvi”, ki se vsako jutro začne na ljubljanski obvoznici in konča na Krtini. Govorim o jezikovni “gužvi”, ki ji po naše rečemo “gneča” in ki smo si jo naredili kar sami. Malo iz mode, malo iz udobja, malo iz nostalgije … — in iz navade, da nam je vse tuje zanimivejše od domačega. Predvsem, če je dovolj “tuje”.

Naj razložim.

Hrvatizmi in srbizmi — “svaka čast”, “gužva”, “budala”, “fora”, “frka” in podobno — so pri nas nekakšen jezikovni cigaretni dim. Vsi ga vohamo, nihče ga javno ne podpira, a marsikdo kdaj naskrivaj potegne. Redno. Ker se “gužva” sliši bolj barvito kot “gneča”, “Svaka čast” pa — priznajmo — zveni topleje kot naš skromni “čestitam”. Ta je tako kultiviran, urejen in tako slovensko skromen, da je bolj podoben zvoku sramežljivega cmoka na lice kot pa konkretnemu aplavzu.

Diplomacija jezika

Pa vendar: če si lahko kot Slovenka kaj želim, je to to, da bi imeli v našem jeziku malo manj te balkanske “gužve”. Pa tudi malo manj angleškega “spama”, “randoma”, “vibeov”, “deadlineov” in “pitchev”, “boostov”. Da ne bi bilo vse tako “cool” in vsega na “full”. To vsi sprejemamo, kot da smo te besede vsrkali z materinim mlekom.

Zanimivo, kajne? Hrvatizmi in srbizmi nas motijo, ker nas spominjajo na nekdanjo Jugoslavijo, po drugi strani pa se angleščina infiltrira v slovenščino precej bolj lahkotno, brez odpora. Angleščina je mednarodna, globalna, svetovljanska. Z njo prideš povsod. Medtem pa je hrvaščina samo jezik sosedov, srbščina pa jezik države, ki ne velja za demokratično. Jeziki ima svojo diplomacijo — in v njej ni vsak od njih enakovreden partner.

In da ne bo pomote — nisem puristka. Ne zakrvavi mi srce, če nekdo reče “deadline”, če mi nekdo predlaga “hiter meeting”, če od mene pričakuje “feedback” ali če me povabi na “coffee to go”. Ne spotikam se ob angleščino. Ta je pač postala globalna valuta in “sredstvo” gibanja po svetu.

Vsak prostor si zasluži red

Zmoti pa me, ko se Slovenec po eni strani dela, da ga hrvaška in srbska “gužva” moti, ker je “preveč balkanska”, po drugi strani pa ima doma resno “gužvo” — v glavi, na urniku in v navadah. Moti me, da postajamo selektivni, kateri tuji jezik lahko brez zadržkov kolonizira slovenščino in kateri ne.

Predvsem pa me jezi, da je slovenščina tako krhka, da se mora pred vsem braniti. Ali pa tako prožna, da jo lahko poljubno polnimo z vsem, kar je trenutno popularno. Resnica je vmes. Slovenščina ni niti svetinja niti koš za odpadke. Slovenščina je prostor, v katerem živimo. In vsak prostor si zasluži red. Tudi jezikovnega.

Ampak, dragi moji: eno je občudovati lepoto tuje besede — drugo pa je, da naš jezik počasi res postaja zbiralnik odprtega tipa. Vsakdo lahko vstopi in vanj nekaj vanj odloži, nihče pa ne počisti.

Jezikovna policija?

Ne sanjam o jezikovni policiji. Nisem za prepovedi in nočem moralizirati. Sem proti postavljanju zidov okrog slovenske slovnice. Jezik je in je vedno bil “živa kategorija”. Sem pa za to, da si vsaj enkrat na teden priznamo, da smo do angleščine preveč popustljivi, do hrvatizmov in srbizmov pa preveč sproščeni. Predvsem pa, da smo do slovenščine premalo zaščitniški.

Rada imam naš jezik. To je vse. Rada imam njegovo zvočnost, njegovo čudno dvojino, njegov mehki “lj” in trdi “r”. Zato si želim, da bi imel več prostora, da diha sam. Brez “gužve”. Slovenščino so vedno “kvarili” jezikov sosedov in velesil. Stoletja je nanjo vplivala nemščina in na Primorskem italijanščina, v potem v Jugoslaviji srbohrvaščina — danes pa jo oblikuje in spreminja angleščina.

Zato “svaka čast” slovenščini, da sploh in še vedno obstaja. Pa tudi nam, da lahko iz dneva v dan povedano prevedemo v jezik, ki ga svet razume. Morda pa bi bil čas, da svet razumemo tudi mi — v svojem jeziku.