Z distance kavča, postavljenega nekaj metrov od televizijskega sprejemnika, so kolobocije na RTV oz. Televiziji Slovenija videti še kar zabavne. Toda če to interno dramo pogledamo od bliže, je žalostno in zaskrbljujoče. To se ne bo dobro končalo.
Da so teh nekaj voditeljev skenslali, sámo po sebi ni nič strašnega. So jih pač razporedili na druge zadolžitve. Ali pa so jih prisilno pahnili v položaj, da ne bodo nič (pametnega) delali. Kar tudi ni nič takega. Niso jih brutalno — kot se danes lepo reče — vrgli na cesto. Plače bodo vlekli še naprej. Kar pa je tudi nekaj.
Tako imenovani kadrovski cunami na RTV ni samo posledica politične vindikativnosti. Del te zgodbe je tudi posledica osebne narcisoidnosti in občutka velepomembnosti, ki bolj eksponiranim novinarjem že tako ali tako nista tuja. Še posebej pa k tej prepotentnosti nagibajo tako imenovani holivudarji. K temu feelingu, da bo konec sveta — po možnosti pa še demokracije —, če me ne bo več na ekranu.
Skenslani nesrečniki
Kljub temu pa so med skenslanimi nesrečniki seveda razlike. S stališča javnosti že.
Normalen človek ne bo obžaloval, da recimo Arene ne bosta več vodila Igor Pirkovič in Vida Petrovčič. Da njuno kenslanje velja za škandalozno in totalitarno, je posledica prepričanja, da sta inkriminirani osebi personifikaciji svobode govora. Da je usoda svobode pogojena s tem, ali smeta še naprej nastopati na Televiziji. Držati štango tema dvema voditeljema je isto kot zagovarjati anonimno spletno drhal, češ, to je vendar v interesu svobode govora.
Po drugi strani pa lahko iskreno obžalujemo, da Valentina Plaskan ne bo več smela biti voditeljica (in urednica) Dnevnika. Tudi Luka Svetina in Nejc Krevs se nam — namreč nam zunaj te bajte — nista z ničimer zamerila.
Pa saj ravno za to gre. Dobro, odnosi znotraj RTV oz. TVS so toksični. A ne samo to. Mi zunanji opazovalci bi po njihovem morali biti na tekočem z informacijami, zakaj so ti odnosi toksični, kako zelo so toksični — in kdo je za to toksičnost vnaprej kriv. Če bi poznali zakulisje, bi tudi znali ceniti navidez nerazumljivi ukrep, da so jih skenslali.
Zakulisje? So what!
Veste kaj? Niti malo nas ne zanima zakulisje. In kot gledalci nismo niti malo frustrirani, da ga ne poznamo. Vemo, da so Plaskanova, Svetina, Krevs prišli na TVS v času Janševe nadvlade. In da je to zdaj razlog, da so v nemilosti. Čeprav niso kalibri tipa Pirkovič, Možina. In ta revanšizem je beden in usmiljenja vreden.
Maščevalna arbitrarnost personalnih potez, ki jih novo vodstvo vleče — enkrat logične in neizogibne, pretehtane, pa spet maščevalne, iracionalne, partijske, politične, you name it … —, je posledica prepričanja novokomponiranega vodstva (in solidarnih podpornikov), da smo gledalci nad novo metlo tako navdušeni, da jim bomo na besedo verjeli, da je dotična trojica res prišla na položaje čez trupla kolegov, padlih v boju proti janšizmu. Da je to del splošne razgledanosti — in pietete do novih narodnih herojev —, zato da bi nam moralo biti prezentno, kako to v enem takem javnem kdo-bo-koga kolektivu pač poteka.
Cirkus
Nisem presenečen, da se to dogaja. Presenečen pa sem, da upravi ni jasno, koliko škode (si) lahko naredi s takimi potezami. Ah, si mislijo — domnevam —, zaradi teh treh pa res ne bo nastal cirkus.
O, pa bo. Ne gre za to, da sami polagajo orožje v roke zmešanih desničarjev, ki ves čas prežijo nanje za vogalom. Gre za to, da izgubljajo podporo javnosti. Gre za to, da sami spodkopavajo zaupanje, ki ga je svobodoljubna javnost vanje polagala. Gre za to, da se nam bodo s tem zamerili. In gre za to, da jim za to ni mar.
Last but not least pa je problem tudi v tem, da ti top ljudje na Televiziji očitno niso sposobni prepoznati obrazov, ki so gledalcem simpatični. In obrnjeno: da niso sposobni zaznati niti simpatije, ki jih gledalci do teh obrazov kažejo. Kaj šele, da bi to znali izkoristiti v svojo korist in v … — khm, za skupno dobro gledanosti.
Demontaža
Ne smemo se pustiti zavesti insinuacijam desničarjev, da so spremembe in menjave na Televiziji demontaža medijske demokracije. Demontaža medijske demokracije je bilo to, kar je počela prejšnja, njihova garnitura. Demontaža medijske demokracije je degradacija medijskega profesionalizma in postrežba populističnim, subinteligentnim, interesom s čimerkoli hitro zadovoljne javnosti, doslej domnevno zapostavljene. In to je to, kar so prej delali oni.
Medijska demokracija ni to, da preprosto obrneš ploščo — in že je pravičnosti, uravnoteženosti in svobodi zadoščeno —, temveč je stvar vsebinske zdrave pameti in profesionalizma. Tega pa desničarji nimajo. Vsebinske zdrave pameti in profesionalizma preprosto ne premorejo. V nobenem mediju. Še posebej pa ne v tako specifičnem kot RTV.
Po drugi strani pa nova, leva garnitura nima tri čiste o menedžerskih in kadrovskih sposobnostih. Njihova največja odlika je voluntaristična in razsvetljena domačijska diktatura po meri človeka iz poznega obdobja socialističnega samoupravljanja. Časom primerno dezideologizirana, seveda — ampak desničarska opozicija je preneumna in preveč kratkovidna, da bi to ločila od demontiranja demokracije.