Ta svet ni bil še nikoli tako postavljen na glavo. V napačno smer. Na koncu je betonski zid, v katerega bomo treščili. Prepozno je za streznitev in varen izvoz.

Toda ta vikend je praznični vikend. Osmi februar je naš kulturni praznik. Bojda smo edini na svetu, ki imamo za praznik kulture dela prost dan. In edini, ki smo si za počastitev izbrali dan smrti našega največjega pesnika.

Četudi ni v naši kulturi svetlo vse, kar se dogaja, ostaja kultura v teh časih bolj ali manj svetla točka naše realnosti. Zgodovina jo krepi, dediščina ustvarjenih del pa je vse večja.

Kaj bi nam v tem prazničnem vikendu iz onostranstva napisal France Prešeren?

Podoba idealnega sveta

Prešeren ni bil prav zelo uspešen in zavzet pravnik. Bil je tudi nesrečno zaljubljen, zato najbrž tudi ne bi bil prav vzoren partner. Bil pa je čudovit pesnik. Romantik. Vizionar. Videl je podobo idealnega sveta, o kateri pojemo vsakič, ko uradno častimo njega samega, ko se poklonimo našim športnikom na zmagovalnih stopničkah in ko se zgodi kaj pomembnega na državni ravni. Njegovo pismo — nam, Slovencem, pa tudi celemu svetu — bi mogoče zvenelo nekako takole:

Prešernovo pismo

Preljubi Slovenci! Oj, Evropa, in z njo celi svet! Gledam vas iz svoje pesniške večnosti, zatopljen v verze, ki so vreli iz mene in poskušali združiti svet.

A glej ga, hudiča! Namesto njih ste raje izbrali razdor, pohlep in boj za oblast.

Videl sem, dragi Slovenci in Slovenke, da ste besede moje Zdravljice povzdignili v himno. “Žive naj vsi narodi” še danes pojete s ponosom. A zdi se, da vsak narod živi samo zase. Vse bolj pogosto vam ni mar, kako je z vašimi sosedi. Ali pa celo živite v strahu pred njimi.

“Prepir iz sveta bo pregnan”, sem napisal. Kakšna zmota! Vse več ga je. Najbolj pa me žalosti, da ste ga v nekaj več kot sto petdesetih letih povišali v vrlino. Sovraštvo cveti. Meja ni več samo črta na zemljevidu, temveč zid v srcih.

Vrag gospodar

Ko sem pisal, da “ne vrag, le sosed bo mejak”, mi ni prišlo na misel, da bo leta 2025 svet tak, da meje znova rastejo; da človek ne vidi več človeka, ampak zgolj nasprotnika. Veliki narodi, ki so nekoč bili luč Evrope, zdaj trepetajo pred lastno senco. Politična desnica, ki se širi kot zimski mraz, kvari duše z lažnim upanjem. Ameriški cesar brez oblačil se je vrnil, da bi svetu dokazal, kako nizko lahko pade demokracija. Prav on sam lahko predstavlja sprevrženo različico mojega verza: v svetu je vrag gospodar in sosed sovražnik.

Kapital? Še kako dobro poznam njegov strup. Tudi v mojih časih so bili glavarji, ki jim je le zlati ključ pretehtal pravico. Danes je še huje. Ljudje ste postali orodje, številke, podatki. Denar vlada vsemu. Resnica pa drsi v suženjstvo. Celo tisti vaš mladi Luka, ki žogo meče od daleč v majhen koš, je moral pobrati šila in kopita in oditi stran od ljudi, ki jim je bil pripravljen služiti do konca življenja. A to za njih ni bilo dovolj.

Sinovi Slave?

Ko sem pisal Zdravljico, sem “sinovom Slave” prerokoval moč. Moč v povezanosti, sodelovanju, bratstvu in sožitju, pomoči. A nikoli si nisem mislil, da bomo moč dokazovali s topovi. Rus, brat Ukrajincu! Bratova pest udarja v bratovo lice, strela grmi, zemlja je prepojena s krvjo in slo po oblasti. Kako naj slavim narod, ki pobija svojega lastne brate? Kje se je izgubila slovanska duša? Kje bratstvo, ki se ni uklanjalo svetovnim spletkam? Brat brata prodaja za surovo nafte in zaplato osvojene zemlje. Kako nizko ste padli, dragi moji Slovani! Vas zgodovina ni ničesar naučila? Mar mora prav vsak rod najprej v jarke, preden spozna, da so vsi jarki brez razlike polni trupel?

A če brat udari brata, kako se naj sploh čudim, da je človek človeku tudi zver? Kraj Gaza, ki mu pravijo pekel na zemlji, je pekel tudi v resnici. Najbolj žalostna podoba vašega sveta. Otroci brez očetov, matere brez otrok, vsi brez domov, zemlja brez vode. In svet? Svet gleda in samo šepeče. Beleži številke, meri ruševine in analizira. A nihče ne kriči za pravico. Kričijo le za lastne interese.

Kaj ste storili s svobodo?

Ne vidite, da ste priča genocidu? Ne vidite, da pod pretvezo “varnosti” in “obrambe“ država briše drugo z zemljevida? In zdaj še tisti Trump govori o obnovi? Ne bo obnove, ne bo pravičnosti. To bo samo novo preseljevanje, nov rop, nova igra. Spet bo moč odločala, kdo bo živel in kdo umrl.

Kaj ste storili s svobodo, za katero smo nekoč upali, da bo razsvetlila vse narode? Kar počnete danes v Palestini, se je že zgodilo. Tako se začenja izbris narodov, ki se jih nihče več ne spominja.

Imeli ste me za romantika, preljubi Slovenci. Toda jaz sem bil le prerok, ki je vedel, da bo narod, ki med seboj ne zna sodelovati za svobodo, vkup držati, na koncu prodan za pest drobiža. V mojem času smo se bali Avstrijcev, zdaj pa vas strašijo s tujci, ki vam bojda jemljejo delo, spreminjajo jezik in kulturo. Delo, za katerega sami ne poprimete več. Jezik, ki ste ga sami izkrivili, da bi bili bolj podobni velikim. Da bi bili bolj enaki. Kulturo, ki je razklani ne zmorete braniti. Kaj šele v tej, ki prihaja, videti bogastva sveta. Kot da vam mnogo tega, kar velja za dostojno ravnanje, delodajalci in vaši voditelji niso že pred tem ukradli v lastni mogočnosti in pohlepu.

Se boš prebudil, narod moj? Ali pa boš raje čakal, da ti na uho spet zašepeta kak novi lažni prerok, ki ti bo v potrtih prsih lažne upe prebudil?

Sanjači in trgovci

Svetu pa pravim: sanjači smo vas svarili, a vi ste raje poslušali trgovce s strahom in obljubami. Zato se zdaj ne čudite, če vas vodi tisti, ki prisege ne polaga več na sveto knjigo, ampak zgolj na lastno samovšečnost.

Naj zaključim, dragi moji Slovenci, Evropejci, ljudje tega sveta. Kot romantik še vedno verjamem, da se pod pepelom kapitala in pod trupli laži in zlorabljene moči še vedno skriva iskra bratstva. Kjer sonce še greje, kjer pesem še odmeva, tam živi upanje. Ne hrepenite zaman, dokler srce še bije!

Vaš France Prešeren, pesnik z onega sveta