Predsedničin govor na ponedeljkovi proslavi ob dnevu državnosti se je zdel dolg več kot pol ure. Pa ni bil. Trajal je “samo” 22 minut (12:48–34:58). Bil pa je dolgočasen. Vlekel se je. In kako se tudi ne bi, ko pa je obsegal kar 15.445 znakov ali ne več ne manj kot 2.384 besed.
Dolgi in dolgovezni — ali magari tudi krajši, a ne zato manj prazni — politični govori na proslavah so slovenska posebnost. Imeti govor na državni proslavi je nenapisana dolžnost predsednika ali predsednice republike in/ali vlade. To je del bontona. Nikjer ne piše, da morata imeti govor, pa vendar to sprejemamo kot nekaj samoumevnega, kar spada zraven k njuni funkciji. Onadva sama pa to počneta s takim veseljem, kot da je to njuna najpomembnejša in najusodnejša naloga.
Razvedrilni pogon
In potem politični analitiki in medijski eksperti — ali tudi šalabajzerji, za eno in drugo področje — te govore hvalimo ali šimfamo, dobesedno citiramo ali hudobno potvarjamo in preobračamo, dekontekstualiziramo poudarke, lobotomiramo in viviseciramo slovnico, stil in retoriko ali celo oblačila, ki si jih nadenejo za to priložnost.
Politični govori na proslavah — vključno z govorjenimi in pisnimi, pa tudi že vizualnimi nagovori — so del razvedrilnega pogona, namenjenega resnobnemu in navidez angažiranemu kratkočasju ozaveščenih državljanov, ki jim je kao mar za domovino.
Govori na državnih proslavah niso nič novega. Ta tradicija sega še globoko v čase socializma. Političnih govorov je bilo v starih časih več, a že takrat so jih ljudje pozorno spremljali in med vrsticami razbirali namige, kako bi se stvari lahko razvijale naprej.
Tako smo se kot poslušalci na to navadili, navadili pa so se tudi politiki. Politični režim se je že zdavnaj zamenjal, običaj pa je ostal in vztraja.
22 minut
Držati govor 22 minut je absolutno predolgo. Človek, ki zdržema 22 minut žebra konkretne abstrakcije pred tisočglavo množico v avditoriju in pred nekajstotisočimi v dnevnih sobah, mora biti pretenciozen ali vsaj naiven, da si domišlja, da se tega, kar ima povedati, res ne da povedati drugje, drugače in krajše. Neglede na to, da je ta človek formalno prvi človek med enakimi v državi. Tudi če bi bil njen govor res genialen. In tudi če bi se nad nami res zbirali “temni oblaki” in če bi res grozila “ujma, najhujša po 2. svetovni vojni”. Hočem reči, da bi NPM 22 minut izgovarjala besede, od katerih bi bilo vseh 2.384 popolnoma neizogibnih in na mestu.
State of the Union
Govor NPM je hotel biti nekakšna State of the Union adresa, kot jo poznajo v ZDA, vendar je bil v svoji dobronamernosti nezavezujoč kot kolumna. Dejansko je ta govor bil mnenje, ki nam ga ni treba upoštevati.
Razlika med predsedničinim govorom in kolumnistovo kolumno seveda obstaja. Predsednica je nekaj več kot kolumnist, ker ima že po defaultu izvoljenosti in funkcije več družbene teže. Njene besede so besede nosilke oblasti in zato več veljajo. Ima tudi več prostega dostopa do občinstva, ki mu ni treba plačati za konzumacijo njenih besed.
Zato njene besede ne bi smele biti nezavezujoče mnenje — vendar kot priložnostni govor ne morejo biti nič drugega kot to. Predsednica ima družbeno intenco in cilj, ki se jima ne bi smela odpovedati oz. ju plasirati kot mnenje.
Žalibog demokracija
Žalibog je to demokracija, kjer niti predsedničino mnenje ni zavezujoče, četudi je morda dostopnejše in bolj(e) distribuirano kot kolumnistovo. Resda je veliko večja možnost, da bo vplivalo njeno mnenje, kot pa da bo vplivalo kolumnistovo, saj je gotovo marsikomu zgled ali magari nepreslišano svarilo.
Toda oblast, ki ima (samo) mnenje, je oblast, ki se je ljudstvo pač ne čuti dolžno upoštevati. Zato pa je v Sloveniji tako, kot je.
Toda predsednica tega ne šteka. Ker že itak nima kdo ve kakšne oblasti, to poskuša kompenzirati z artikuliranimi mnenji in medijskimi prizadevanji. Ti njeni govori so iz istega vica kot njeni podkasti. Neobvezujoči in nelojalno konkurenčni.
No, saj nič ne rečem: nekaj talenta za pisanje gotovo ima, za eno pravnico je dokaj pismena, jezik pa tudi zna vrteti. Toda za kaj drugega kot protokolarne zadeve to niso neke osupljive politične kvalifikacije.