Tonin je svoj ponedeljkov intervju z opozicijo na TVS začel z ugotovitvijo, da ga je v predhodnem intervjuju s predsednikom vlade Golobom presenetilo to, da ga nič ni presenetilo. Ker da bi od predsednika vlade pričakoval, da bo postregel z jasnimi političnimi projekti in rešitvami ključnih političnih vprašanj v letu 2025.

Seveda bi lahko isto rekli za Tonina: da nas je pri njegovem nastopu presenetilo to, da nas nič ni presenetilo.

Tonin je bil na smrt dolgočasen. Povedal ni nič novega. Ni vsebinsko odgovarjal na zastavljena vprašanja. Na nekatera sploh ni odgovarjal. Potrdil je to, kar o njem že vemo: da je njegova politika samo politikantstvo, njegova glavna preokupacija pa boj za oblast. V zadnjem času pa tudi serviranje samega sebe kot novega predsednika vlade.

Srečna prihodnost 

Tonin že nekaj časa ne skriva, da bi želel postati predsednik vlade. Kot tudi ne skriva prepričanja, da je on sam tisti kandidat desnega političnega pola, ki bi lahko uspešneje od Janše pripeljal desnico na oblast. Saj da Janša — kot je Tonin povedal tudi tokrat — aktivira leve volivce po logiki antijanšizma. Zato je po njegovem lahko izvoljena kakršnakoli leva oblast. S katerimkoli novim obrazom. Torej s človekom, ki ne pozna politične obrti. In da lahko katerakoli leva oblast dela karkoli. Vlada kakorkoli. In dela Sloveniji in Slovencem politično škodo.

Zato je za Tonina edina alternativa, da se ta zgodba na naslednjih volitvah ne bi ponovila, oblikovanje desnega političnega bloka, ki bo volilcem ponudil več kandidatov za predsednika vlade. Torej ne samo Janše. Ampak vsaj še njega. Kar bi po njegovem zmanjšalo antijanšistični refleks levih volilcev. In omogočilo močno desno vlado. Ki bi potem popeljala Slovenijo v srečno prihodnost. Ki si jo pridni, delovni, skromni Slovenci — ki ne zahtevajo veliko — tudi zaslužijo.

Kako je mogoče?!

Ko tako iz leta v leto, od volitev do volitev in iz intervjuja v intervju poslušamo Tonina, se lahko čudimo samo eni stvari: kako lahko politik s tako neinteligentno zdravorazumskostjo, s takim pomanjkanjem analitičnega mišljenja in s takšno odsotnostjo talenta preživi toliko časa v politiki kot eden vodilnih, ne da bi vsaj za silo zamaskiral dejstvo, da mu gre samo za osebno kariero, osebno promocijo in osebno korist? Kako lahko prepriča toliko volilcev? Ne da bi povedal karkoli, s čimer bi jih lahko prepričal.

Namesto prepričljivih odgovorov Tonin prodaja zdravo pamet. Recimo to, da je treba Slovencem — ki da svoje naloge vedno opravijo dobro — samo dati možnost, da delajo. In ta možnost je po njegovem znižanje davkov. Ali da je rešitev za probleme zdravstvenega sistema to, da se nehamo ukvarjati s tem, za katerimi zidovi delajo zdravniki. Važno je samo, da delajo (bodisi v javnem ali v zasebnem sektorju) in da je njihovo delo plačano s strani zdravstvene zavarovalnice ali zavarovalnic. Itd.

Sveta preproščina in modre oči

S svojo sveto preproščino in z modrimi očmi Tonin spominja na Georgea Busha mlajšega. Ki je prav tako nedolžno gledal in razlagal svete preproščine. Svoja zdravorazumska razumevanja. Recimo o vojni v Iraku. S čimer je dokazoval, da stvari v resnici ne razume. Svojega nerazumevanja problemov sploh ni skrival. Ker se mu ni zdelo vredno skrivati. Ali ker ni razumel, da bi sploh moral kaj skriti. Ali če je že vedel, da bi svojo neinteligentnost moral prikriti, tega niti ni znal. Preprosto ni bil dovolj pameten.

Tonin deluje enako. Tako deluje. In je stabilno uspešen. Kar je problem. Ne toliko Toninov. Ampak problem slovenske politike.

Toda če je Tonin problem in ne rešitev, to ne pomeni, da nam ne govori resnice o slovenski politiki. Ali celo o družbi. Ravno nasprotno. Tonin je simptom. Je mesto resnice. Ne samo o slovenski politiki. Ampak tudi o družbi.

Preprosti in ljudski

Katere resnice nam torej Tonin govori?

Najprej seveda o značilnostih slovenskega političnega in volilnega telesa. Dokazuje nam, da slovenski volilci želijo za politike ljudi, ki ne mislijo bolje in bolj poglobljeno in ne vidijo dlje kot oni sami. Želijo politike, ki so preprosti. Ljudski. Kot Borut Pahor. Z njihove strani želijo odgovore, ki so preprosti. Zdravorazumski. Jasni. Ki jih razume vsak, ne da bi karkoli prebral in preštudiral.

Takšno volilno telo generira politike, ki jih gledamo že od začetka samostojne države. Generira preprosteže. Ki ne samo nimajo znanja. Ampak okrog sebe tudi ne prenašajo ljudi, ki znanje imajo. Znanje je pač zapleteno. Znanje ne ponuja hitrih in enostavnih rešitev. In tudi ne zlahka razumljivih rešitev. Zato je znanje v politiki neuporabno. In neuporabljeno.

Prilagojeni

Mimogrede, to je tudi eden od razlogov za padanje znanja šolajoče se mladine. Mladi namreč že desetletja živijo v družbi, v kateri znanje ni politično cenjeno. Zato tudi družbeno ni cenjeno. Cenjeno je čvekanje. Zdravorazumskost. Kot se v družbah praviloma dogaja, so se šole prilagodile temu družbenemu in političnemu trendu. Ne samo na ravni osnovnih in srednjih šol. Ampak tudi na ravni univerze. Redni in zaslužni profesorji danes postajajo ljudje brez znanja. So pa družbeno in politično prilagojeni. So družbeni in politični konformisti. Ki ta svoj konformizem med drugim dokazujejo s točkozbirateljstvom. To je konformistično delovanje. Pišem, kar je všeč drugim. Pišem, kar je objavljivo. Objavljam, kar drugi mislijo, da je prav. Delam, kar drugi hočejo, da delam. Brez zadržkov. Brez problemov. Brez razmisleka.

Karierizem, konformizem

To družbeno nagrajevano logiko karierizma in konformizma uteleša Tonin. O slovenski družbi pa nam Tonin pove še marsikaj drugega. Namreč to, kakšna sta slovenski politični sistem in slovenska politika. Politični sistem in politika sta namreč samo še prostor udejanjanja karierističnih ambicij. Nista več prostor resnega in odgovornega reševanja družbenih problemov.

V ponedeljkovem intervjuju je Tonin dokazal, da za to, da si v Sloveniji uspešen politik, ni treba niti razumeti ključnih družbenih problemov. Kaj šele poznati možne rešitve teh problemov. V slovenski politiki ne gre za to. Gre za boj za oblast. Predvsem in samo za boj za oblast. Družbene probleme pa rešujejo samo takrat in samo toliko, če po vsem tem boju za oblast ostane še kaj časa.

Domačijske primerjave

Seveda bi lahko kdo pripomnil, da je boj za oblast v resnici jedro politike v večstrankarskem sistemu. Da se stranke vedno in povsod borijo za oblast. Da stranka, ki pride na oblast, ves svoj čas in energijo nameni temu, da na oblasti tudi ostane. In da stranke, ki niso na oblasti, ves svoj čas in energijo namenijo temu, da rušijo stranko na oblasti. In da same pridejo na oblast.

Jasno je, da v takšnem političnem sistemu ostane malo časa za reševanje političnih problemov. To res ni problem samo v Sloveniji. Ampak tudi v Italiji. Franciji. Veliki Britaniji. Nemčiji. In drugod.

Toda Slovenija je posebna v tem, da se ta problematična dimenzija večstrankarskega sistema v Sloveniji zaradi mnogih dejstev — med katerimi je eden od ključnih domačijski princip kot značilnost zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice — udejanja v logiki, da je za to, da je človek v slovenski politiki uspešen, dovolj že mešetarjenje za preživetje lastne (politične) domačije. Več ni potrebno.

Za kakšno razliko gre, vam bo jasno, če boste Tonina primerjali recimo z Olafom Scholzom. Ali z Drnovškom.