Naj kar takoj povem, da sem po verskem prepričanju neverna. A se imam za kristjanko. Pobožna teta je namreč ob mojem rojstvu vztrajala, da so me v precej neverni družini vseeno krstili. Pri tem pa je tudi ostalo. Na vero gledam od daleč. Spoštujem vernike, a živim v prepričanju, da nam nič na svetu ni dano ali vzeto po zaslugi boga. Da smo mi vsi sami sebi bog. Ali hudič.

Nadškof Stanislav Zore je na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta na Brezjah izrekel misel, ki se je verjetno dotaknila src mnogih vernikov in sprožila tudi mnogo razmišljanja: “Svet noče, da bi poslušali Boga.”

Te besede so že nekaj časa zakoreninjene v tradicionalnem krščanskem prepričanju, da se človek oddaljuje od božjega nauka in da namesto tega sprejema vrednote, ki niso v skladu s krščanskim izročilom.

Sidro

Glede na padanje števila verujočih — vsaj pri nas — ima nadškof verjetno prav. Vendar se ob tem poraja vprašanje: zakaj svet noče poslušati Boga? Je mogoče, da je Bog razočaral svet? Da so ljudje zato začeli iskati druge bogove in odrešenike?

Kaj sploh pričakujemo od Boga? Že tisočletja iščemo Boga, da bi našli tudi pravičnost, mir, varnost in upanje. Vera v Boga je bila v času nemirov in negotovosti za mnoge sidro. Toda v sodobnem svetu, v katerem so vojne, trpljenje, neenakost in nepravičnost postali del vsakdanjega življenja, se marsikdo sprašuje: kje je ta Bog, ki bi naj bil tako pravičen in ljubeč?

Morda ljudje vse manj verjamejo, da je Bog resnično prisoten v njihovih življenjih in da izpolnjuje pričakovanja, ki jih gojimo do njega. Je Bog, kakršnega poznamo, razočaral svoje vernike? Ker ne posega v svet tako, kot bi si želeli?

Tradicija in alternativa

Če se ljudje počutijo razočarane nad tradicionalnim konceptom Boga, je razumljivo, da začnejo iskati druge bogove ali druge vire upanja in moči. Mnogi se obračajo k znanosti in tehnologiji. Ti obljubljata bolj konkretne, oprijemljivejše, bolj vidne rešitve za težave, s katerimi se soočamo.

Drugi iščejo odrešitev v političnih voditeljih, ki obljubljajo spremembe in boljšo prihodnost. Nekateri se zatekajo k lastni notranji moči. Prepričani so, da so sami svoj najboljši vodnik in rešitelj. V sodobnem svetu pa vidimo tudi porast različnih alternativnih duhovnosti, ki obljubljajo hitrejše in oprijemljivejše rezultate.

Praznina in razočaranje

Toda ob tem se takoj zastavi novo vprašanje: so ti novi, sodobni bogovi, ki jih častimo, res boljši od tistega, ki smo ga pustili za sabo? Kapitalizem, potrošništvo in individualizem so postali nekakšni sodobni maliki, ki jih častijo mnogi. Obetajo zadovoljstvo in srečo, vendar na dolgi rok prinašajo praznino in še globlje razočaranje, ne več miru in sreče? Ali ljudje bežijo v te alternative zaradi občutka izgubljenosti in nezaupanja v tradicionalne vrednote in religije?

Glede mnogih stvari smo na razpotju. Pot naprej je precej nejasna. Gremo res na elektriko ali so ta vozila samo eko blef? Bomo jedli zdravo, doma pridelano hrano ali laboratorijsko narejeno, na silo, na hitro, umetno vzgojeno? Bomo energetsko izkoriščali jedrsko ali sončno energijo ali katero od klasičnih? Si znamo izmisliti še kakšno? Se bomo med seboj pobili ali se bomo pogovarjali? Bomo sodelovali ali tekmovali?

Kesanje in očiščenje

Morda je zdaj pravi trenutek, da se tudi Cerkev vpraša, kaj mora sama spremeniti znotraj svojega sistema, da bo ponovno pritegnila ljudi k Bogu. Da se tudi sama pokesa in očisti lastnih grehov, ki so prav tako razlog za dvome in zavračanje vere. Če to res iskreno želi.

Tudi verski voditelji bi se morali zazreti v bistvo svojega delovanja in razmisliti, ali bi se morale religije prilagoditi novim razmeram na svetu? Je morda čas za reinterpretacijo božjega sporočila na način, ki bo bolj odražal dvatisočletne družbene spremembe in bolj upošteval sodobne izzive in realnosti? Človek in njegov pogled na svet, njegovo življenje, pričakovanja, predanost in zahteve niso več takšni kot takrat, ko je nastal evangelij.

Nekaj več

Kakorkoli že, jasno je, da velik del sveta hrepeni po nečem več. Po veri, ki bo odgovarjala na težave sodobnega časa. Po nekem bogu, ki ne bo samo oddaljena figura, ampak živ del našega življenja.

Morda svet ne zavrača Boga zato, ker ga ne želi poslušati. Morda ga zavrača zato, ker se počuti razočaranega in izdanega. Morda je iskanje drugih bogov in idolov samo odraz tega.

Seveda, vprašanje ostaja: ali ti novi bogovi res prinašajo tisto, česar si ljudje želimo in kar potrebujemo? Ali pa je morda čas, da znova odkrijemo in ponovno razmislimo o vrednotah, ki so nas nekoč povezovale z nečim večjim, kar je presegalo vsakdanje izzive in prinašalo resnično notranjo izpolnitev?

Sploh pa ni treba biti veren, da veruješ. Pot k nečemu, kar nas bo resnično napolnilo z upanjem in smislom, lahko najdemo tudi drugače.