Poleg izjave, da se v Gazi ne dogaja genocid, se je Pahor v svojem nedeljskem intervjuju pri Možini zapisal v zgodovino tudi s tem, da v Sloveniji ni vladal sam — ko je bil predsednik vlade —, temveč so mu vladali “strici iz ozadja”. To je bila gotovo ena od tistih izjav, zaradi katerih se je Možini sploh splačalo povabiti Pahorja v studio. Ena od permanentnih tez slovenske desnice je namreč, da je slovenska družba oz. država tudi v postsocializmu žrtev pol(i)legalnih omrežij nekdanjih partijskih veljakov, ki dejansko odločajo o vsem. Kaj se bo zgodilo. In kaj ne. V okviru te ideje je glavni stric iz ozadja Kučan. Torej Murgle. 

Slovenska desnica se vedno, kadar je karkoli narobe — ali drugače, kot bi si želela sama —, redno sklicuje na to, da so v ozadju strici iz ozadja. Kučan. Torej Murgle.

Zimzelena desničarska popevka

Ta logika se je v desetletjih po osamosvojitvi spremenila v zimzeleno desničarsko popevko. Še več. V zimzeleni desničarski politični program. Ki ima na desnici podobno vlogo kot antijanšizem kot politični program na levici. Gre za politični program, ki aktivira volilce brez argumentov in programov. Zgolj na osnovi averzije. Celo sovraštva.   

V Pahorjevi izjavi, da je šele na oblasti ugotovil, da ne more vladati sam, ampak po nareku stricev iz ozadja, pa vendarle čudijo najmanj tri stvari. Prvič, da je Pahor to informacijo še po vseh teh letih posredoval užaljeno oz. prizadeto. Kot že marsikaj pred tem tudi ta izjava ni mogla prikriti Pahorjevega narcisizma. Njegove potrebe, da je center sveta. Da je v središču pozornosti. Da se vse vrti okoli njega. In drugih značilnosti patološkega narcisa. Med katerimi je ideja lastne grandioznosti ena od osrednjih.

Ta ideja se je v Pahorjevi karieri — kot zdaj vemo iz njegovih lastnih izjav — manifestirala tudi v pričakovanju, da bo na najvišjih političnih položajih vladal sam. Tako kot bo hotel sam. Da bo on ukazoval drugim. Ne drugi njemu.

Totalitarni refleks

Če pustimo ob strani totalitarni refleks oz. totalitarno fantazijo, je nenavadno, da Pahor — ki je vendarle politolog — ne pozna tega osnovnega dejstva, ki ga vsi družboslovci, ki proučujemo politiko in politične sisteme, poznamo kot enega od anksiomov oblasti: da so namreč tisti, ki zasedajo najvišja mesta v političnem sistemu, vedno (samo) vodene figure. Marionete. Brez popolne politične avtonomije. Brez popolne politične moči. Saj je ta moč v resnici locirana zunaj najvišjih političnih funkcij. V elitah oblasti. V kapitalu. V močnih socialnih omrežjih.

To velja za vse politične sisteme. Tudi za tiste, ki jih v Sloveniji idealiziramo kot utelešenje Demokracije. Vse to vodi predsednike vlad. In/ali predsednike držav. Ki morajo biti ubogljive in vodljive politične figure. Sicer se jim lahko hitro pripeti nesreča. Lahko tudi s smrtnim izidom. 

Pahorjeve pričakovanje, da bo na najvišjem položaju političnega sistema vladal sam — avtonomno in samovoljno —, ni samo izraz njegovega narcisizma. Ampak tudi njegove politične naivnosti. In dokaz, da ne ve, kako delujejo politični sistemi. Še posebej zahodna demokracija.

Partija šaha

Da je bil Pahor kot najvišja politična figura samo kralj v šahovski partiji, ki jo igra v resnici nekdo drug, je dejstvo. Zakonitost. Temu so v zahodnih demokracijah podvrženi vsi najvišji politični funkcionarji. Recimo Obama nič manj kot Pahor. Pahorjevo pritoževanje, da je spoznal, da ga vodijo strici iz ozadja — kar ga je očitno negativno presenetilo —, je bilo njegovo priznanje tega, kar smo nekateri že vedeli iz analize njegovega političnega delovanja: da je imel namreč o svojih najvišjih političnih funkcijah nerealistična in narcisistična pričakovanja. Da ni razumel, kako delujejo. Kakšnim pravilom in zakonitostim so podvržena. Kakšna je njegova politična vloga, ko te funkcije zaseda. In kakšna pričakovanja sme na njih vezati. Biti predsednik vlade ali predsednik države namreč nikjer v zahodni demokraciji ne pomeni, da vladaš sam. Pomeni nekaj povsem drugega: da si pristal, da boš vladal tako, kot ti bodo dirigirali centri moči družbe, v kateri to funkcijo zasedaš.

Prebiličeva zrelost

Ugotovitev, da so na Pahorja pri vladanju usmerjali centri moči iz ozadja, tako dokazuje zgolj Pahorjevo nezrelost za opravljanje političnih funkcij.

Po drugi strani pa Prebiličeva izjava, da še čaka na znak tega ozadja glede svoje odločitve, ali se bo kot kandidat pojavil na naslednjih volitvah, dokazuje njegov politični realizem. Njegovo politično znanje. In njegovo politično zrelost.

Za družbo in državo je bolje, da ima prizemljene, zrele predsednike vlad in držav, ki poznajo temeljo političnega sistema, kot pa da jo vodijo patološki narcisi z naivnimi, nezrelimi, grandioznimi predstavami o lastni politični in siceršnji moči.  

Nobene zarote

Še nekaj besed o socialnih omrežjih s pomembno družbeno in politično močjo v postsocialističnih družbah in državah. Torej o tem, kdo so ti famozni strici iz ozadja.

Antropologi postsocializma smo precej podrobno raziskali tudi to. Na osnovi raziskav vemo, da ne gre za nikakršne politične zarote nekdanjih partijskih centrov. Tudi če bi šlo res za zarote, te ne imele nobene družbene vloge, vpliva in moči — če seveda ne bi bile družbeno funkcionalne.

V postsocialističnih družbah gre namreč za to, da je zamenjava političnih institucij in političnega sistema te družbe pripeljala v situacijo, ko politične in druge institucije niso več delovale. Družbene probleme pa je bilo treba reševati. In edini, ki so jih bili sposobni reševati, so bili ljudje, ki so imeli močna socialna omrežja. Ki so poznali telefonske številke tistih, ki so določene probleme lahko rešili. Ti so te ljudi lahko poklicali. In uredili, da so se problemi rešili.

Socialni kapital

Gre torej za ljudi, ki so imeli tisto, kar je Bourdieu razumel kot socialni kapital. In seveda so imeli večji socialni kapital posamezniki in skupine, ki so ga imele že v socializmu. Ne pa tisti, ki ga niso imeli.

V postsocializmu so ti posamezniki in skupine sicer ostale brez formalnih političnih funkcij. Socialnega kapitala pa jim ni mogel odvzeti nihče. In v tem socialnem kaosu — kar je postsocializem v praksi bil — so bili prav ti posamezniki in skupine edini, od katerih je postalo odvisno reševanje konkretnih družbenih problemov. Če institucije ne delujejo, se namreč poveča vloga in moč socialnega kapitala. To smo antropologi postsocializma ugotovili v vseh sektorjih postsocialističnih družb: od kmetijstva do zdravstva. In seveda je bilo in je še vedno tako tudi v postsocialistični politiki.

“Tinca” že ve

To seveda pripelje do nekaj ključnih sklepov. Naj na tem mestu izpostavim samo dva. 

Prvi sklep je, da ima vsak uspešni politik v postsocializmu za seboj vplivna in močna omrežja z velikim socialnim kapitalom, ki se pretvarja v politično moč. To v Sloveniji ne velja samo za Pahorja. In za druge voditelje domnevne levice. Tudi za Goloba. Ampak velja tudi za Janšo oz. za slovensko desnico. Kjer se socialni kapital Cerkve pretvarja v politično moč.  

Drugi sklep pa je naslednji: zoper strice iz ozadja vseh barv in političnih orientacij se je mogoče učinkovito boriti samo z delujočimi političnimi institucijami. Kriminalizacija stricev iz ozadja žal ne deluje. Še več. Ima prav nasprotni socialni in politični učinek: krepi njihovo moč. To pa zato, ker se javno govorjenje o njihovi moči v praksi pretvarja v njihovo politično moč.  

“Tinca” že ve, kako to gre.