V času, ko se svet sooča s številnimi krizami — od okoljskih do geopolitičnih — in ko se bolj razgledani in pametnejši kot katerakoli generacija pred nami soočamo z dvema skrajno neumnima vojnama in številnimi manjšimi, ki jih mediji niti ne pokrivajo, nam grozi nova nevarnost. Volitve v ZDA.

Ameriške predsedniške volitve bodo brez dvoma prinesle številne nove izzive. Ne samo v matični državi. ZDA so bile vedno država, ki je oblikovala globalne trende in vrednote. Zato bomo rezultat teh volitev močno občutili tudi v Evropi — največji politični in gospodarski zaveznici ZDA. Še posebej v mandatu Ursule von der Leyen je Evropska unija pridobila status zvestega in poslušnega partnerja.

Razočaranje in zaskrbljenost

V noči s četrtka na petek (po našem času) smo bili priča prvemu TV duelu med obema predsedniškima kandidatoma — Joejem Bidnom in Donaldom Trumpom. Kampanja se uradno še ni začela, ampak v Ameriki traja tako ali tako ves čas.

Razočaranje po duelu je veliko. Skrb pa še večja. 

Pri vsej svoji dolgoletni karieri in izkušnjah v politiki Joe Biden izrazito kaže znake, da se stara. V njegovih javnih nastopih in govorih se pogosto pojavljajo trenutki pozabljivosti in zmedenosti, ki postavljajo pod vprašaj njegove zmožnosti za opravljanje ene od najzahtevnejših funkcij na svetu.

Fizično pešanje je pri človeku njegove starosti pričakovano. Toda če človek vodi svetovno velesilo, se postavlja resna dilema o njegovi vzdržljivosti in stabilnosti.

Drug tip problema

Na drugi strani pa je Donald Trump povsem drug tip problema. Njegov slog vodenja je bil že med prvim mandatom označen kot egocentričen in narcisoiden. Trumpova nagnjenost k laganju, maščevalnosti in osebnostni nesprejemljivosti so aspekti, ki jih ameriški volivci ne morejo in ne bi smeli ignorirati. Njegovo vedenje ni samo sporno, ampak v mnogih primerih deluje izključevalno in destruktivno. Kar je zelo vidno v polarizaciji ameriške družbe.

Nemški mediji so Bidnovemu in Trumpovemu nastopu na CNN namenili prvo mesto med novicami. Vzeli so si prostor in čas, da so dodobra analizirali soočenje, ga komentirali, opremili z izjavami tako komunikacijskih strokovnjakov in politikov, pa tudi običajnih volivcev. Razumljivo. Ameriška politika vpliva na evropsko politiko. Pri nas pa so — ravno nasprotno — na največji komercialni televiziji namenili več časa Magnificovemu koncertu v Tivoliju, ki buri duhove zaradi Zavoda za varstvo narave, da ne izda dovoljenja za izvedbo koncerta, kot pa dogajanju na oni strani Atlantika.

Ne samo simbol

ZDA potrebujejo predsednika, ki ne bo samo politični simbol, ampak bo tudi vzor zdravega razuma, stabilnosti in univerzalne moralnosti za ves svet. Če kdaj, potem zdaj. Tudi sami ameriški volilci si zaslužijo več kot zgolj izbiro med manjšim zlom. Velik del volilcev je namreč prepričan, da ne Biden ne Trump nista (več) primerna kandidata. Potrebna da je nova generacija voditeljev, ki bodo sposobni združiti državo in pokazati tudi svetu vizijo, ki presega osebne ambicije in zgodovinske zamere.

Toda dokler bodo ameriške volitve še naprej igrišče za dva kandidata, ki simbolizirata dvom in razklanost med fizičnimi in mentalnimi sposobnostmi, bodo volilci težko dočakali preobrazbo, ki si jo želijo. Prihajajoče volitve bi morale biti test, ali je Amerika pripravljena narediti korak naprej — ali pa bo še naprej zadovoljna s politično paralizo, ki jo taka kandidata povzročata.

Najšibkeši obraz

Javno mnenje po soočenju se je močno nagnilo na Trumpovo stran. Zdi se, da je Biden prav v četrtek zvečer pokazal svoj najšibkejši obraz. To ga zna usodno spremljati do torka po prvem ponedeljku v novembru. Možnosti za zamenjavo kandidata med demokrati sicer še vedno so, vendar je Biden že napovedal, da ne bo odstopil od kandidature.

Kot rečeno, ne smemo spregledati globalnega vpliva ZDA. Z Donaldom Trumpom kot predsednikom smo že pred leti občutili močan zasuk v desno, ki je imel daljnosežne posledice po vsem svetu. Te se samo še krepijo. Gibanje je ne samo pridobilo na moči, ampak je tudi omogočilo, da so mnogi desničarski voditelji zagledali svojo priložnost za vzpon — in so zdaj res na položajih.

Kažejo se trendi kot padanje demokratičnih norm, na drugi strani pa naraščanje nestrpnosti, izključevanja, avtokratskih teženj, samovolje in samovšečnosti. Vojna v Ukrajini in konflikt med Izraelom in Palestino sta samo dva najočitnejša primera zasuka v desno naravnanih voditeljev, ki se ne ozirajo na širše posledice svojih dejanj.

Lojalnost?

Verjetno se ves svet sprašuje, kako je mogoče, da v državi, znani po inovativnosti, prodornosti, potencialu in napredku, volivci ponovno izbirajo med dvema kandidatoma, ki tako očitno ne ustrezata standardom, ki bi jih danes morali zahtevati od svojega voditelja. Ali je lojalnost obema političnima skupinama — torej Republikancev in Demokratov — res toliko močnejša od zdrave, odgovorne presoje? Je izbirni sistem kandidatov, ki v veliki meri temelji na denarju, res takšen, da je zmagovalec na koncu neodvisen od političnih, gospodarskih ali drugih interesnih vplivov? Je strah pred tovrstnimi spremembami tako zakoreninjen, da je Amerika pripravljena spregledati očitne pomanjkljivosti?

Modro in preudarno

Ključno za ves svet je, da Amerika izbere voditelja, ki bo predsedniško odgovornost sposoben nositi modro in preudarno. Da ne bo samo odseval trenutnih političnih razmer doma, ampak da bo znal ustvariti take povezave v mednarodni skupnosti, ki bodo vodile k mirnejšemu in stabilnejšem svetu.

Ni torej samo vprašanje, kdo bo naslednji ameriški predsednik. Vprašanje je, kakšna bo njegova vizija. Vizija ne samo Amerike, ampak vizija vsega sveta. Zato so ameriški volivci ne samo pred nacionalno odgovornostjo, ampak tudi pred globalno. Da izberejo modro.

A kaj, ko izbira tega ne obeta …