Pravila statike aktualne vladajoče koalicije so nam že dobro znana. Na eni strani resničnostne traverze, ki vse skupaj drži pokonci, je predsednik Državnega zbora. Njegovega stila, besednjaka in načina nastopanja smo se navadili, pa čeprav nas zna še vedno presenetiti. Kot recimo ob slovenskem dnevu športa, ko se je v prostorih parlamenta, nezadovoljen s svojim rezultatom v vsem dobro znanem preizkusu refleksov z dotikanjem plošče z roko, zapletel v disput s profesorjem kineziologije.

Debata je znana, prizor je v nekaj dneh ponarodel. In čeprav se je zdelo, da smo v njem uzrli neko novo dimenzijo Zorana Stevanovića, smo bili v resnici priče variaciji na temo. Vse to smo že vedeli in videli: človek, ki je glasen (v vseh možnih pomenih besede), ki avtomatično zavzame ves prostor, ki suvereno povozi stališče drugega, ki avtoritet ne spoštuje in kot avtoriteto za poljubno področje — samoljubno in samovšečno — vidi zgolj samega sebe.

Svojo vlogo v statiki vladajoče koalicije opravlja Zoran Stevanović suvereno. Kot Atlas si je zadegal vladno večino na pleča in jo kot pravi hrust nosi s ponosom.

Vendar v tem ni sam. Na drugi strani te resničnostne traverze je poslanec Resni.ce Boris Mijič.

Tiho (če se da)

Ta se zdi povsem druge vrste tič. Če je predsednika Resni.ce povsod polno, ni poslanca Mijiča nikjer. Pa ne v tem smislu, da bi bil ena tistih sivih miši, za katere po koncu mandata sploh ne bi vedeli, da so kdaj sedeli v parlamentarnih klopeh. Ravno nasprotno. Boris Mijič je eden najbolj znanih poslancev tokratnega sklica. Razlogi njegove razvpitosti so znani in jih na tem mestu ne bom ponavljal. A če Zoran Stevanović praktično ves čas in zelo glasno govori o tako rekoč vsem — tudi o stvareh, ki nas absolutno ne zanimajo —, je Boris Mijič glede zadev, ki slovensko javnost še kako zanimajo, v glavnem tiho. Če se le da.

Ta teden pa se je le zgodilo. Poslanec Mijič je dal intervju. In upam si trditi, da še noben prispevek TV Idea, televizijske postaje iz Murske Sobote, ki pokriva Prekmurje in vzhodni konec države, ni tako odmeval po celotni Sloveniji.

Zakaj se je poslanec, ki ga slovenski novinarji že mesece zasledujejo z mikrofoni in kamerami, odločil spregovoriti za lokalno postajo? Uradno razlago smo slišali v intervjuju: Boris Mijič je iz Ljubljane, izvoljen pa je bil v Gornji Radgoni. Zanimivo. Priznam, tega nisem vedel.

Zavihati analitične rokave

Intervjuvancu dokaj naklonjena voditeljica ga je med drugim vprašala, ali pozna lokalno problematiko in katera so tista področja, na katerih bi lahko kot poslanec pripomogel k razvoju regije. Mijič je odgovoril, da se je z županjo Gornje Radgone dobil na sestanku, kot svojo glavno referenco pa navedel dolgoletne poslovne izkušnje, zaradi katerih je po njegovih besedah tudi član delegacije v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

Spet zanimivo. Prav zaradi svojih poslovnih praks je Mijič že nekaj mesecev na prangerju slovenske javnosti. In v domačnem okolju studia TV Idea je beseda končno nanesla tudi na to.

Poslanec Mijič se je v svoji zadržani maniri razgovoril. Praktično vsaka poved njegove govorance bi si zaslužila analizo. Ena pa je — vsaj zame — v tej bizarni predstavi izstopala kot prav posebno jasen znak absurdnosti celotne zgodbe: ko je razkril, da sta z Zoranom Stevanovićem glede tistih 12.000 evrov, s katerimi je bil poplačan del dolga Mijičevega podjetja do delavcev, sklenila “moralni dogovor”.

Moralni dogovor?! No, tu pa si je vredno zavihati analitične rokave.

Hipoteza

Najprej. Mar ni vsak dogovor v temelju moralen? Vprašanje je zanimivo in razpira precej zabavno miselno igrišče. Seveda lahko hitro pomislimo na situacijo, v kateri dve osebi skleneta dogovor v škodo nekoga tretjega. Konkretno: goljufa se dogovorita, da bosta sodelovala in s skupnimi močmi, v duhu medsebojnega spoštovanja in na podlagi istega pogleda na svet ogoljufala nekoga tretjega. Vsebina takega dogovora je očitno nemoralna, zaradi česar se zdi nemoralen tudi sam dogovor.

Seveda gre za povsem hipotetično situacijo in kakršnakoli podobnost z resničnostjo je zgolj in samo naključna.

A zadeva ni tako enostavna. Tudi če je vsebina z vidika splošnega razumevanja, kaj je pravično in kaj ne, nemoralna, je sam dogovor utemeljen v morali. Sliši se paradoksalno in do določene mere tudi je. Ljudje smo pač paradoksalna bitja, naše notranje kontradikcije pa se najlepše razcvetijo prav v medsebojnih odnosih. Dotični paradoks je eden od mnogih, ki funkcionirajo: dogovor o nemoralnem delovanju je v bistvu moralen že preprosto zato, ker je dogovor. Ker je stvar medsebojnega spoštovanja, sodelovanja in zasledovanja skupnih interesov. Da so ti skupni interesi barabija, je nepomembno. Dokler obstajajo, so trdna vez in temelj družbenega dogovora. Ker kaj je morala drugega kot družbeni dogovor?

Čast tatov

V anglosaškem vokabularju obstaja besedna zveza “thieves’ honour”, “čast tatov”, kar ima skoraj romantičen prizvok. V tem primeru jo seveda uporabljam kot splošno oznako za abstraktno idejo. Kakršnakoli podobnost z resničnostjo je ponovno zgolj naključna. Romantizirane, idealizirane predstave tako ali tako ne sodijo v resno pojmovno analizo.

Vrnimo se torej k besedni zvezi “moralni dogovor”. Če ostanem zvest opredelitvi morale kot družbenega dogovora, ali ni potemtakem izraz “moralni dogovor” pleonazem, torej nepotrebno podvajanje?

Morala je seveda kompleksen pojav, s katerim se etika, pravo, sociologija ter družboslovje nasploh ukvarjajo že stoletja. Redukcija njenega pomena na družbeni dogovor je poenostavitev, čeprav je ta element za razumevanje in delovanje morale še kako bistven. Kljub temu pa se — v kontekstu konkretne zgodbe in situacije — pomislek o pleonazmu zdi smiseln. Zakaj “moralni” dogovor? Mar ne bi bilo dovolj, če bi poslanec Mijič preprosto dejal: “Z gospodom Stevanovićem sva sklenila dogovor?”

Ne, ta izjava je takšna, kot je, z razlogom. Dogovor? To bi bilo premalo. Pridevnike uporabljamo, da stvar dodatno opredelimo, poudarimo neko njeno posebnost in jo s tem ločimo od vsega ostalega. Obstajajo torej dogovori — a ta konkretni dogovor je drugačen. Ta je moralen. Vsi ostali pa so (ali niso) …

Slovnične podrobnosti

Te retorične elastike nam ni treba raztegovati v nedogled. Tako kot se nam ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je poslanec Mijič pridevnik “moralni” zavestno uporabil v določni obliki ali je imel v resnici v mislih nedoločno različico. Gospod je sicer iz Ljubljane, a se je kot poslanec “iz Gornje Radgone” očitno hitro navzel specifik vzhodne slovenščine, ki zelo svobodno uporablja v glavnem samo določno obliko.

A v tej konkretni zgodbi slovnične podrobnosti ne vplivajo na njen pomen in sporočilo. To je jasno in temu ni česa dodati. Gospod Mijič in gospod Stevanović sta sklenila moralni dogovor. To zdaj vemo. O vsem ostalem si pa pač lahko mislimo svoje.