Včeraj je bil neverjeten in nevaren dan. Pa tudi razburljiv. Hudič je skoraj imel mlade.
Bujenje (Frank Zappa: Little Umbrellas; Hot Rats, 1969) sem imel naštimano ob 7:15. Toda že okrog 6:40 me je prebudil čuden zvok. Kot da se nekaj lomi. Še kar na glas, očitno, sicer se ne bi niti zbudil. Neko suho pokljanje. (Karkoli že pokljanje sploh je.) Prihajalo je iz sosednjega stanovanja, kjer skoraj nikoli ni slišati nikogar in ničesar. Še najmanj pa čudnega, suhega, nedoločljivega pokljanja.
No, prav, sem si mislil malo nejevoljen. Pol ure spanja gor ali dol.
Toda še preden sem si nataknil copate, je že zabrnel domofon. Halo? Ob tričetrt na sedem? Pa takoj še enkrat. Halo, za vraga! Kaj je zdaj to?
V predsobi sem zaslišal, da zvonijo domofoni tudi pri drugih sosedih, in glasove na stopnišču. Skozi okno pa sem zagledal policistko. Na dvorišču je nekomu nekaj govorila in kazala na svojo desno. Ko sem odprl okno, je rekla še meni: »Požar je. Ven morate.« 
Pogledal sem levo in zagledal dim. Res je gorelo v sosednjem stanovanju.
Fak!

Bom ostal brez vsega?

Moja dva zaspanca sta bila pokonci v sekundi. Tudi v oblačenju sta postavila svetovni rekord. Dobro, malo sta goljufala, ker sta vse oblekla kar čez pižamo. Jaz sem ju samo prekontroliral in še enkrat pogledal po stanovanju. Kaj naj vzamem s sabo, sem stereotipično pomislil. Še dobro, da spim z uro na roki. Laptop? Homepod? Kako sem smešen, sem pomislil. Nazadnje sem vzel samo telefon. Na denarnico se nisem niti spomnil. Čez pižamo sem si oblekel bundo in kar na boso obul superge. In že smo leteli dol.
Policistov in gasilcev je na dvorišču zdaj že mrgolelo. Sosedov pa sploh. Iz vseh vhodov smo prihajali. Zabičali so nam, da moramo na cesto. Na hitro sem samo pofotkal zublje, ki so švigali skozi okno zraven mojega.
Zvilo me je. Bom ostal na cesti brez vsega? V bundi in pižami?

Dvojnost v zraku

Zgledalo je dramatično. Na cesti sta bila dva, če ne trije gasilski tovornjaki in še enkrat toliko policijskih avtov. Vsi z utripajočimi lučmi. Pa še so prihajali s sirenami. (Mi zraven urgence smo na to sicer navajeni.) 
Na za vse preozkem pločniku se je živčno prestopalo nas nekaj ducatov stanovalcev. Počasi smo se razlezli vzdolž hiše. Prav čutil sem to dvojnost v zraku. Po eni strani smo iz previdnosti ohranjali varnostno razdaljo, po drugi pa nas je kar vleklo skupaj, da bi kaj več izvedeli ali pokomentirali ali si rekli v tolažbo. Dve punci sta jokali. Nekateri so imeli maske, večina ne. Zgornja soseda je živčno kadila in razlagala, da ji iz stanovanja niso dovolili vzeti mačke. S sinovoma sem potem šel na drugo stran ceste, kjer je bilo bolj prazno. Firbcev ni bilo (ali jih nisem hotel videti).

Praskanje v grlu

Delal sem se pogumnega in mirnega, ampak nisem dolgo zdržal te negotovosti. Prestopil sem vrvico, s katero so zaprli prehod na dvorišče, in rekel policistu, da bi samo rad pogledal, ali se ni požar razširil k meni. Spustil me je naprej. »Samo do tam, pa levo se držte,« je rekel.
Skozi okno se je še vedno vil dim, toda plamenov ni bilo več videti.
Nisem pa bil čisto do konca pomirjen. Kaj se dogaja pri meni? Kako hitro lahko ogenj prebije steno? In če je že ne more (kar tako), ali bo skoznjo primezela voda, s katero so gasili?
Živčen sem bil še dobre pol ure, ko so nam končno dovolili nazaj. Gasilci so iz nesrečnega stanovanja metali zoglenele predmete skozi okno. Malo me je začelo praskati v grlu.
Tesnobno sem vstopil v stanovanje in takoj šel v sobo, ki meji na požarišče. Vse je zgledalo v redu. En star flek od prejšnjega kavča je bil na svojem mestu, novih pa nobenih. Tudi nobene moče. Previdno sem iztegnil roko in se dotaknil stene. Nič ni bila segreta. Verjetno je nosilna in dobro izolirana. Pa pred skoraj sto leti so najbrž tudi bolj na ziher zidali.

Fenomen šolskih omaric

Po kaki uri luftanja, da bi pregnal kiselkast vonj, sem se odpravil še na eno, že prej planirano ekspedicijo. Zdelo se je benigno, vendar sem slutil, da ne bo tako enostavno. Še dobro, da sem šel sam, brez otrok, ali da ju nisem poslal sama.
Šlo je za primopredajo oz. prevzem v šoli izgubljenih, pozabljenih, puščenih predmetov ali kako se temu reče — ker česa takega še ni bilo v zgodovini šolstva.
Ljudje, ki niso starši osnovnošolcev, si ne predstavljajo, kak fenomen so dandanes šolske omarice. Mi smo za ultrapasnimi vratci zjutraj puščali samo obutev in vrhnja oblačila, po šoli pa seveda v njih odšli domov. Danes pa so ti lokerji dobesedno shramba. Drvarnica. Rumpelkamra.
Če v njih učenci puščajo delovne zvezke in učbenike, ki jih isti dan ne rabijo, je to še nekako razumljivo — glede na težo, ki jo iz dneva prenašajo tja in nazaj. Je pa tudi stvar pozabljivosti in komoditete. Tako se poleg zvezkov in knjig v omaricah nabirajo superge, mikice, kape, rokavice, voščenke, plišaste živalce itd. Vse živo. (Razen telefonov.)
Starši nismo navdušeni, a iz tega ne delamo ne vem kakega problema. Otroci pa še tem manj.
Dokler ne izbruhne pandemija. Na začetku četrtega tedna zaprtih šol postane to problem.

Spooky

Osnovna šola mojih dveh sinov je sicer iznajdljivo organizirala prevzem predmetov. Treba je bilo samo sporočiti številko omarice in včeraj med 9. in 11. uro priti na šolsko dvorišče po stvari.
Not so fast, Anton.
Otrok lahko pozabi številko omarice. Ali navede napačno. Lahko da ne ve več, kaj točno je imel v njej. Hišnik lahko kakšno spregleda. Tako je kar nekaj časa trajalo, da sem s posredovanjem neke učiteljice šole dobil eno od obeh pošiljk.
Opremljen z masko in rokavicami in kljub vsemu na distanci do otrok in staršev na dvorišču sem brskal naprej po kupih delovnih zvezkov in učbenikov na mizah ter kukal v vrečke in torbe pod njimi. Zaman.

Odučiti. Odnavaditi.

Nazaj grede sem šel še v banko in v trgovino. Če se že izpostavljam, sem si mislil, potem naj vsaj vse opravim v enem dnevu.
Človek na šalterju me je dve minuti ignoriral zaradi privatnega telefonskega pogovora. Ko me je imel v delu, pa si je z dlanjo segal pod nos in čez usta, kot da si otira pivsko peno z brkov in brade. V trgovini — kamor sem moral po skoraj enem tednu — pa sem si sploh zaželel, da bi imel skafander.
V dani situaciji obstajata dve prevladujoči poljudnosociološki teoriji. Po eni nas bo korona virus izboljšal, poboljšal, po drugi pa bo vse skupaj isti šit, če ne še slabše.
Skrušeno priznavam, da slutim tudi tretjo pot. Opažam namreč, da sem se že kar lepo navadil na te varnostne ukrepe. Ko jih bo konec, se jih bom moral odučiti. Odnavaditi. Upam vsaj. Da se ne bom počutil nelagodno zaradi človeške bližine.
Stare rutinerje od policije in gasilcev pa bom seveda ohranil v najboljšem spominu.