Ko sem ta teden zasledil novico, da bo direktor Urada za komuniciranje Dragan Barbutovski odstopil s položaja — ali da bo odstopljen —, sem začel razmišljati, da bi se jaz sam zagrebel za to delovno delovno mesto. Zakaj pa ne? Morda pa bi bil čas, da v življenju začnem delati kaj drugega.

Ovenela lovorika

Mediji dandanes niso več to, česar sem se lotil pred petintridesetimi leti in kar sem s krajšo, malo več kot enoletno prekinitvijo tudi ves čas počel. Možnosti kariernega, profesionalnega, osebnega napredovanja v okviru medijev ne vidim več. Tudi ambiciozen nisem več tako kot v mlajših letih. S tem, kar zdaj počnem, sem obenem zadovoljen in nezadovoljen. Kar je verjetno najbolj neproduktivna, nestimulativna kombinacija.

Kar sem v življenju na svojem področju dosegel, je danes ovenela lovorika, na kateri lahko samo še neudobno počivam in se z nekoristno nostalgijo — četudi ne brez zadoščenja — spominjam dobrih, starih časov. Saj ne, da od vsega skupaj ne bi več nič imel, ampak edina perspektiva je zdaj samo še status quo. In če je status quo sploh kakšna pot, je kvečjemu slepa ulica. Nenazadnje pa se od novinarstva tudi v materialnem smislu ne dá več dostojno živeti.

Zakaj se torej ne bi reinvental na nekem čisto drugem področju?

Čez noč

To sicer ni bilo prvič, da so mi šle po glavi take naivne neumnosti. Enkrat sem jih celo res poskusil uresničiti in mi je skoraj ratalo. No, tudi zdaj bi mi morda lahko. Saj imam dostop do predsednika vlade. Ziher ne bo rekel ne, sem razmišljal, in bo vse zrihtal. Poslal mu bom prijazen mesidž, da se pokorno javljam na dužnost direktorja Ukoma.

Hvala bogu pa imam navado, da kakšno od svojih idej — če nisem absolutno prepričan, da je pametna — prespim. Tako sem ravnal tudi tokrat.

Toda med mojim spanjem je agilni predsednik vlade že našel zamenjavo za Barbutovskega. Tako rekoč čez noč je našel kandidatko za direktorico. Idealno kandidatko. Veliko boljšo izbiro od mene.

Črpališče Svoboda

Našel je skratka novinarko — ali so mu jo našli —, ki je sicer nihče ne pozna po striktno novinarskem delu, temveč po njenih sindikalističnih prizadevanjih. Namreč po tem, da je (bila) poklicna predsednica Sveta delavcev na RTV Slovenija in kot predstavnica zaposlenih tudi članica Nadzornega sveta.

Pa še poročena je z odgovornim urednikom priljubljenega in pomembnega, skoraj vse razkrivajočega portala. Torej medija, ki se je skoraj istočasno z njenim prestopom še v dveh primerih izkazal kot zelo uporabno kadrovsko in strokovno črpališče Gibanja Svoboda in aktualne vlade — in celo enega od delovnih teles Državnega zbora.

Stari cirkuški konji

Če prav razumem pojasnilo iz premierovega kabineta — kar v bistvu pomeni, da ga ne razumem —, vlada od nove direktorice Ukoma pričakuje, da bo za razliko od Barbutovskega "proaktivno zastopala interese stranke Gibanje Svoboda".

No, tega bi se jaz moral šele priučiti — in saj veste, kako težko se stari cirkuški konji naučijo novih trikov.

Odkrito rečeno pa tudi ne vem, kako bi se lotil izpolnjevanja želje vladnih strank, ki so po lastnih navedbah "že v predvolilni kampanji opozarjale na škodljivost sovražnega govora v političnem diskurzu" in ki so prepričane, da "se mora tej problematiki v večji meri posvetiti prav [UKOM]".

Prav nerodno mi je postalo, da sem si samega sebe brez krčmarja že predstavljal na tem delovnem mestu. Gospodu Golobu se globoko opravičujem, da sem ga hotel nadlegovati s svojo karierno blodnjo.

Moralni nauki

Kot še predobro vemo, so novinarski prestopi iz medijev v politiko pogosti in že od nekdaj nekaj običajnega. A kljub temu večina tega ne odobrava. Ne mediji ne javnost. Ker da to dokazuje, da mediji niso neodvisni in da so od vseh družbenih podsistemov najbolj zlizani ravno s politiko.

To seveda ni neres — ni pa to najhujši in najbolj zaskrbljujoč problem, ki tare naše medije. Novinarska neodvisnost je glede na ekonomsko podhranjenost medijev precenjena in je podobno kot status samodeklariranih "nikogaršnjih hlapcev" bolj slogan kot kaj drugega. Dokler je človek novinar, naj dela kot pošten novinar. Če mu zapaše, pa naj prestopi v politiko in dela kot pošten politik — in si pripiše posedice. In glede na situacijo pač ni neverjetno, da si želi prestopiti.

V čem je problem? Zanikanje moralne pravice do socialne mobilnosti kolegov ali kogarkoli je samo posledica nevoščljivosti in privoščljivosti. Prestopi iz novinarjev v politiko so pač emocionalne zgodbe in basenski poduki, ki medije same zelo-zelo — preveč — zanimajo. Užaloščeno publiko pa žal bolj malo.