V torek je pri založbi Little, Brown & Co. izšla knjiga Binyamina Applebauma, sicer člana uredništva New York Timesa, z naslovom The Economists’ Hour: False Prophets, Free Markets and the Fracture of Society. Prejšnji teden sem objavil napoved NYT in link na recenzijo v Economistu.
Knjiga je dober pregled evolucije ekonomistov od tretjerazrednih svetovalcev do vladarjev sveta. Od statističnih nepomembnežev do velespoštovanih svetovalcev in šefov, ki imajo zelo poenostavljen — in zato običajno napačen — pogled in recept za vse tegobe družbe.
Applebaumova poanta je, da ta preboj ekonomistov iz kleti do zgornjega nadstropja FED ne bi bil možen brez političnega povpraševanja po njihovih poenostavljenih receptih.

Vzpon konzervativizma

Vzpon konzervativizma po 2. svetovni vojni, ki so ga sponzorirali ameriški industrialci in njihove fundacije — recimo tudi financirali profesorski položaj sicer obskurnemu Hayeku in drugim ekonomskim ideologom —, je obrodil sadove z Miltonom Friedmanom. Friedman, ki je »zapolnil vsak prostor«, kamor je prišel, je s svojo šolo v nekaj desetletjih izgnal »preveliko« državo, regulacijo, visoke davke in redistribucijo.
Preproste ideje, ki so dajale prednost učinkovitosti pred neenakostjo, so hitro postale mainstream. Ekonomija se je sprevrgla v religijo in protržno ideologijo, učbeniki pa so se spremenili v katekizme. In to ne da bi tisti, ki smo vse to študirali, sploh opazili. Kot recimo niso opazili ideološke terapije mladi pripadniki Hitlerjugend, varovanci severnokorejskih vrtcev ali mladi islamisti.
In tako smo namesto radovednih znanstvenikov postali goreči privrženci poenostavljenih zgodbic in dogem. Kot verski blazneži smo se namesto zdrave pameti in resnice trudili najti argumente za dogme. Četudi je bilo treba prirejati teoretske modele in prilagajati podatke.
Seveda tega niso delali vsi ekonomisti, velika večina in ekonomska profesija kot celota pa ja. Tisti, ki temu niso sledili, niso imeli kje objavljati svojih raziskav in so ostali na margini.

Taista religija

Problem te ekonomske kontrarevolucije, ki se ji je uspelo v 70. letih prebiti s kampanjo o neučinkovitosti države kot regulatorja, alokatorja investicij in prerazdeljevalca, je v njenem neuspehu pri povečanju makroekonomske učinkovitosti, za kar se je deklarativno zavzemala.
Bilo je ravno nasprotno. V vseh desetletjih od 1970 naprej sta se gospodarska rast in rast produktivnosti v razvitih državah upočasnjevali in ne pospeševali, output pa se je prerazdeljeval vse bolj neenako. Kolač je naraščal počasneje. Vedno večji del je šel v roke vedno manjšemu številu ljudi.
Nihče pa ni pomislil, da sta trendno upadanje rasti produktivnosti in BDP morda posledica prav te iste religije — namreč zmanjšanja ciljnih javnih investicij, izgona industrijske politike — in da dohodki od rasti ne prihajajo v zadostni meri v roke tistih, ki bi jih porabili in s tem spodbujali agregatno povpraševanje (in prispevali k rasti BDP).

Veter se je obrnil

Namesto večje učinkovitosti je zmagovita ekonomska religija prinesla samo več neenakosti. Američani so dobro plačane službe v procesu ekonomske liberalizacije zamenjali za poceni uvoženo elektroniko. Interes producentov so podredili interesu potrošnikov v sebi, ne da bi opazili, da se s tem odpovedujejo sredstvom za lastno preživetje.
Pozitivno je, da se je veter obrnil v drugo smer in da se je dvom v poenostavljene ekonomske dogme poglobil. Po veliki recesiji 2008 prihaja do nasprotnega procesa, ki je podoben tistemu po depresiji v 30. letih. Tista kriza je pomagala vzponu socialne države in kapitalizma s človečnejšim obrazom.
Applebaumova knjiga The Economists’ Hour pomaga razumeti, kje smo v zadnjih desetletjih zašli. Za pomoč pri iskanju nove — ali stare — poti pa bo treba pogledati proti Pikettyju, Mazzucatovi in drugih progresivnih ekonomistih.