Pol ali še več Slovenije si beli glavo, kako spet vzpostaviti zakon, red in pamet na RTV Slovenija. Še posebej v Informativnem programu TVS, kjer je pritisk desničarskega generalštaba in specialcev za deratizacijsko produkcijo najhujši.
Imam predlog: bojkotirajmo vsaj tiste najbolj debilne, nalašč kontroverzne in provokativne, nesramne, neprofesionalne oddaje, ki jih desni generalštab producira in ki so z nenapisanimi moralnimi merili medijev in družbe najbolj navzkriž.
Bojkotirajmo vsaj take oddaje, kakršna bo recimo jutrišnji Intervju z nikomer drugim kot Pavlom Ruparjem. Jože Možina že nekaj dni napoveduje “oddajo, ki bo odmevala” in se že vnaprej veseli, kako bomo spet vsi znoreli.
Seveda bo odmevala. Za to mu/jim gre. Zgroženi bomo masovno sesuvali potezo, da bo intervjuvan desni primitivec s kartoteko, ki na nacionalki ne bi smel imeti kaj iskati. (Razen v poročilih, ker se je bog pomagaj vsilil na družbeno agendo.)
Ruparjevo primernost za nastop v oddaji tudi višja instanca Urbanija zagovarja z argumentom, da zakaj pa ne, češ, pod našim rukovodenjem ni črne liste prepovedanih oseb, ki ne bi imele dostopa v studio, kot nekoč pod totalitarno levico.
Ne nasedajmo na iliberalno marketinško svobodnjakarstvo užaljenih in maščevalnih desničarjev. Črne liste niso obstajale takrat in ne obstajajo danes. Obstajajo pa nenapisana in neformalna merila, da ljudje à la Rupar ne spadajo na nacionalno televizijo.
Kaj storiti? Na vsak naš argument, pomislek, ugovor, posmeh, cinizem ali bog ne daj celo žalitev odgovarjajo s še trikrat bolj butastim in gnusnim milom za žajfom in si pridobivajo podporo tistih, ki se poserjejo na standarde javnega info servisa.
Urbanija, Možina, Pirkovič, Rebernik, Koren ne bodo šli kar stran, če jih bomo ignorirali oz. bojkotirali. Bodo pa v tem primeru ostali brez namišljene pomembnosti in brez veselja, da njihova transgresivnost učinkuje in da gledalce spravljajo v jezo in obup.
Naše ogorčenje jih ne bo odvrnilo od revolucionarnega roke-kvišku resetiranja. Oni živijo od našega ogorčenja. Z njim se osmišljajo. Še tako argumentirana kritika — ali na drugi strani tudi pljunek v ksiht — je za njih uspeh in potrditev, da so na pravi poti.
Mi jezni, kritični, ogorčeni in pametnejši nismo zato tukaj, da bi jim to preprečili. Nismo za to pooblaščeni. Lahko pa jim odtegnemo pozornost. Da ne gledamo butastih, substandardnih oddaj in se ne zanimamo za njihove družbo rušilne vrednote.
Priznajmo si, da mi normalni vse to sranje gledamo samo zato, ker brez tega ne bi imeli kaj pisati v drugih medijih in pravičniško in pametnjakarsko kokodakati na družbenih omrežjih. Ponavljam: škandalisti živijo od naše zgrožene pozornosti.
Gledalski in mnenjski bojkot si predstavljam kot civilizirano obliko rezanja kablov, izklapljanja elektrike in drugih oblik konkretnega ludizma, kot je posrečeno predlagala Svetlana Makarovič. Poziv k bojkotu razumite kot državljansko nepokorščino.
Bojkot lahko tudi prispeva k hitrejšemu padanju ratingov TVS — ki jih Urbanija res ne bo več mogel demantirati —, posredno pa tudi k dodatnemu padanju oglaševalskih prihodkov. Igra je tvegana. A splača se poskusiti tako, da gre vse čim prej k hudiču.
Bojkot pa lahko razumete tudi kot direkten pritisk na Golobovo vlado, ki očitno ni (bila) sposobna urediti razmer po sovražnem prevzemu RTV s strani Janševe vlade. Opozicija je nemočno, nespretno, kot da brezbrižno vlado tu totalno deplasirala.