Pri nas hiše niso zgolj zidovi in strehe. Nekatere uživajo status neke vrste državne kulture. So specialne mojstrovine, ki jih ustvarja politika. 

Stara zgodba, nove vsebine. Nikoli jih ni konec.

Predstavljajte si razpadajočo hišo na Litijski 51, ki je logiki navkljub postala prava nepremičninska zvezda. Odnesla je že ministrico za pravosodje, zdaj pa se napoveduje še interpelacija ministra za finance. Pogodbena vrednost zgradbe je bila 7,7 milijona evrov. Manj kot 24 ur po podpisu pogodbe so politiki lastniku nakazali znesek iz davkoplačevalske malhe.

Uradno smo stavbo preplačali “samo” za 1,7 milijona, kajti njena dejanska vrednost naj bi bila 6 milijonov. Tako so izračunali tisti, ki so hišo po ugotovljeno problematičnem nakupu končno začeli formalno in po pravilih ocenjevati. Prej tega niso storili. 

Zakaj? Ker lahko. Pri nas lahko. Pod to vlado lahko.

Na koncu pa …

Če bi bila ta hiša človek, bi nosila priponko z napisom: “Preplačana, ampak vredna”. Ministrstvo za pravosodje je pokazalo, kako se to pri nas dela.

Kupiš nekaj, česar prej še niti videl nisi, kaj šele strokovno oceni. Potem vse skupaj preplačaš za skoraj dva milijona. Z denarjem, ki ni tvoj. Ko ugotoviš, da si ga polomil, ustanoviš komisijo z namenom ugotavljanja, kaj je šlo narobe. In ko ta komisija ugotovi, da je res šlo nekaj narobe, ustanoviš še eno komisijo. Na drugem ministrstvu. Ta druga komisija pa ugotovi, da prva ni imela prav. 

Na koncu pa nihče več ne ve, zakaj se je vse skupaj sploh začelo.

Ministrica za pravosodje, kjer se je zgodil izvirni greh, je medtem odstopila. Bravo, aplavz! A naj vas to ne zavede. V igri je več kot samo osebna odgovornost. Gre za sistemski talent slovenske politike. Minister za finance, ki se ga zgodba očitno rahlo dotika — in proti kateremu opozicija pripravlja interpelacijo —, trdi, da je vse to proti njemu uperjeno iz zlobe, ker ga opozicija želi diskreditirati.

Druga perspektiva

Postavimo to hišo v drugo perspektivo. Teh 7,7 milijona ni malo denarja. (Razen če si država oz. minister.) Za ta denar bi bilo mogoče nahraniti milijon lačnih vsaj za en dan. Ker pa je 7,7 evra na dan za hrano na osebo po svetovnih standardih zelo razkošno, bi bilo hrane verjetno dovolj vsaj še za kakšnega pol dneva več.

Če ocenjujemo vrednost stanovanja na okoli 250.000 evrov, bi lahko s tem denarjem zgradili 30 do 40 stanovanj za mlade družine. Ali omogočili enotedenske počitnice na morju v hotelu dvajset tisoč otrokom.

Za 6 milijonov, kolikor je hiša bila vredna, bi lahko kje drugje zgradili manjšo stanovanjsko sosesko in vanjo spravili lepo število družin, ki te osnovne življenjske dobrine zdaj nimajo. Za znesek preplačila, ki je po cenitvi znašal 1,7 milijona evrov, pa bi lahko zgradili soliden stanovanjski blok. 

Toliko smo — po tej ali oni kalkulaciji — plačali za hišo, ki ruši vse, ki se z njo ukvarjajo, sama pa se medtem spreminja v ruševino.

Denar postaja šov

Ampak kje je v tem kulturni moment?

Hiša na Litijski ni samo hiša. Je zgodba o tem, kako v Sloveniji celo davkoplačevalski denar postane šov. Hudo drag šov, ki kar traja in traja. Zaradi tega raste naš nacionalni minus. Rastejo pa tudi naša jeza, bes in občutek nemoči pred političnimi norostmi. 

Najbolj ciničen del te zgodbe je, da koncu ne bo nihče odgovarjal. Odstop ministrice ne pomeni nič. Ni dovolj. Odstop je samo varen pobeg pred odgovornostjo. Ne pa prevzem odgovornosti, o čemer se je na koncu govorilo.

Nam državljanom, ki so nam zafurali 7,7 milijona — ki bi jih lahko porabili v produktivnejše, koristnejše namene —, preostane samo še kolektivno prepričanje, da so krivi vsi, ki so bili v to zgodbo vpleteni. Dejansko pa za to ne bo nihče odgovarjal.

Kulturnozgodovinski spomenik

Zato pozabimo, da živimo v pravični in demokratični državi, v kateri je vladavina prava med najbolj spoštovanimi in varovanimi vrednotami.

Nekega dne bo ta hiša dokončno propadla. Takrat se bo ponudila nova priložnost, da jo še enkrat preplačamo. In to tako, da jo ohranimo kot spomenik sprenevedanja, zavajanja, izmikanja in neodgovornosti. Če že imamo tradicijo, naj bo ta vsaj dobro vzdrževana. Če že ne bo ta stavba služila ničemur, naj vsaj postane kulturnozgodovinski spomenik politične neumnosti. Tudi naše lastne. Ker samo gledamo in opazujemo. Naredimo pa nič.