To vprašanje bi si morali zastavljati pogosteje. Ne samo ob velikih okoljskih konferencah in ob volitvah, pa ob naravnih nesrečah ali rojstnih dnevih naših otrok in vnukov. Ampak vsak dan. Pa si ga ne. Bojim se, da smo prišli do točke, ko si ga sploh ne želimo več zastaviti. Ker se bojimo odgovora. Mogoče nekateri mislijo, da če se tega ne bomo spraševali, tudi problemov ne bo?

Zbudimo se, ljudje! Mi bomo že nekako preživeli. Kaj pa naši otroci in vnuki?

Svet, ki ga zapuščamo nosilcem našega genskega zapisa — torej mladim, ki prihajajo za nami —, ni samo slovenski problem, temveč planetarna zgodba. In ta zgodba ni lepa. Je pa zato naša odgovornost, saj so ti otroci in vnuki naši.

Kot da si to zaslužijo

Med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nikoli ne bodo imeli, vidimo vse večjo razslojenost. Med tistimi, ki odločajo, in tistimi, ki jih njihove odločitve še bolj potiskajo na rob. Ali jih celo ubijajo. Vidimo politično desnico, ki se v številnih državah razrašča v avtoritativne sile. Tam, kjer bi politika morala biti prvi branik demokracije, vidimo družbo, ki ne premore spoštovanja, poštenja, pravic in svobode.

V Združenih državah Amerike je predsedniški kandidat — danes predsednik — pravila demokratičnih postopkov odkrito postavljal pod vprašaj. In zmagal. Danes skoraj ne skriva, da želi vladati z absolutno močjo. Deluje kot kralj sveta, ne samo kralj ZDA. Medtem pa so v Evropi politične stranke, ki so še včeraj veljale za skrajne, danes na oblasti. Otroci v Gazi rastejo pod točo bomb, ki pa jih velik del sveta še vedno gleda ravnodušno. Kot da si to zaslužijo.

Solidarnost poka po šivih

Pa ne samo to. Če dogajanje v Gazi nekateri imenujemo genocid, smo namesto protiargumentov deležni obtožb, diskreditacij, celo groženj. Slovenija pa mora ob tem še poslušati posmehljive pripombe izraelskega veleposlanika, da je bila ustanovljena 44 let pozneje kot Izrael, zato naj jih ne poučujemo o človekovih pravicah. Kot da starost države opredeljuje stopnjo demokracije. Kot da je krivda na strani tistih, ki govorijo in svarijo, ne pa na strani tistih, ki ubijajo.

Na klimatskih konferencah voditelji pozirajo za skupinske fotografije, medtem pa v afriškem Sahelu kmetje zapuščajo zemljo, ki se spreminja v prah — voda pa v spomin.

Živimo v času, ko solidarnostni sistemi — temelj pokojnin, zdravstvene varnosti, socialne pomoči — pokajo po šivih. V Evropi se že povsem resno govori, da današnji tridesetletniki sploh ne bodo imeli pokojnin. Ob tem se zastavlja vprašanje, na čem bomo gradili družbo, če sistemska solidarnost izginja? Na tekmovalnosti? Na strahu? Na prepričanju, da bo vsak sam poskrbel zase? Še predobro vemo, da to ne drži. To preprosto ne deluje.

V udobju mehurčkov

Tudi etični kompas je razbit. Če je bila laž nekoč v politiki škandal, je danes samo še ena od “strategij komuniciranja”. Če je bila zloraba položaja nekoč nekaj sramotnega, je danes pogosto pot do uspeha. Dostojanstvo? Poštenje? Iskrenost? Te besede v političnih govorih še obstajajo, vendar so brez vsakršnega pomena.

In medtem ko mi v Sloveniji — na našo srečo še vedno v rahlem udobju svojih mehurčkov — razpravljamo o prihodnosti, jo nekje drugje že živijo. V begunskih taboriščih. Lačni, v porušenih domovih, brez družin in brez izobraževanja. Bolni brez zdravil. Odraščajo sredi nasilja in vojn. Dihajo strupeno mešanico industrijskih emisij. V državah, kjer je vsak tvit lahko razlog za aretacijo. Kjer so ženske izgubile pravico, da so enakopravna polovica prebivalstva. Kjer voda iz pipe ni pitna in kjer polja zaradi podnebnih sprememb ne rodijo več. In kjer je življenje samo po sebi nenehen boj za preživetje.

Kakšen bo svet leta 2060?

Otroci, ki jih danes vodimo v vrtec, bodo čez dvajset let odločali o tem, kakšen bo svet leta 2060. Mi pa jim prepuščamo strašen dolg. Ne samo finančnega, temveč moralnega, okoljskega in družbenega. Nismo pa jim dali orodja, da bi ga lahko kdaj odplačali.

Zato se moramo nehati slepiti, da je to “njihova” prihodnost. Ne, to je naša sedanjost. To je naša odgovornost. Vsak volilni listič, vsak porabljen ali prihranjen evro, vsak javni protest ali molk, vsaka objava na družbenem omrežju — vse to obenem gradi in ruši svet, v katerem bodo živeli naši otroci in vnuki.

Še vedno imamo možnost

Če ne bomo zdaj spremenili smeri, bodo oni spremenili pogled in sodbo o nas. In ta sodba ne bo prijazna. Ko nas bodo nekoč vprašali: “Zakaj ste nam to zapustili?”, ne bomo mogli reči, da nismo vedeli. Seveda smo vedeli. Toda odločili smo se, da je udobneje gledati stran.

Še vedno imamo možnost, da zgodbo obrnemo. To ne bo enostavno in ne bo hitro. Toda vsaka resnična sprememba se začne z odločitvijo, da se ne bomo sprijaznili s tem, kje smo in kam gremo. Da zahtevamo več — od politike, od družbe, od sebe.

Ker odgovornost za to, kakšen svet bo ostal našim otrokom, ni deljena. Je skupna. In je tukaj. Zdaj. Danes.