Eno leto bo, odkar sem se preselil nazaj v Maribor. Sem se aklimatiziral? Da. Navadil? Ne. Iskreno rečeno, pravzaprav sem se sprijaznil. S prijetnimi platmi življenja zlahka in z veseljem, z manj prijetnimi pa ne. Ampak tako pač je. Status večnega nezadovoljneža in permanentnega tujca mi je eksistencialno itak blizu. Nisem si pa mislil, da bo selitev ves moj lifestyle postavila na glavo. Morda je bila sprememba tako ali tako neizogibna in jo je selitev samo pospešila. Svojim občutkom še nisem prišel do dna. Včasih se mi zdi, da sem se preselil v drugo državo in kulturo. S tem sicer ni nič narobe, ni pa enostavno.

Kakorkoli že, danes vsi živimo drugače kot pred pol stoletja. Ne samo v Mariboru in Ljubljani in ne samo v Sloveniji. In te razlike najbolj opažamo — če se jih spomnimo — pri vsakdanjih trivialnostih. Recimo v trgovinah. Pri tem, kako in kje nakupujemo.

Stare trgovine

Življenje v centru enega in drugega mesta me je razvadilo v tem smislu, da so bile trgovine ponavadi za vogalom. Ali še bliže. V Hutterbloku smo imeli trgovinico celo na dvorišču. To je bilo v tistih časih, ko ni bilo na voljo petdeset jogurtov, dvajset kruhov in trideset juh v vrečkah. Ampak prodajali so vse, kar je človek rabil za v hladilnik ali špajzo. Osnovna živila. To ni bilo pomanjkanje. To je bila praktičnost.

Ko smo stanovali še na Aškerčevi, je bilo v bližini več trgovin. Najbližja — za rezervo — je bila na vogalu Aškerčeve in Cankarjeve. Zanimiva je bila za nas otroke, ki smo tam kupovali bonbone in čigumi ali slikice, ki smo jih zbirali. Na vogalu Maistrove in Cankarjeve — kjer je danes pisarna SD — pa je bila trgovina Pri Brunotu. Tja nismo hodili. Pravzaprav nisem prepričan, ali je sploh bila živilska.

V glavnem pa smo kupovali na mali tržnici med Kersnikovo in Dominkuševo. Za tedanje pojme je to bil nakupovalni center. Po meri človeka. Tako kot socializem. Danes se zdi neverjetno, da so nekoč gradili namenske tržnice s fiksnimi mizami iz teraca. V paviljonih je bila tudi mesnica (danes Mesarija Čas, kamor še danes zaidem), trgovina z zelenjavo (danes bife, kamor ne zaidem) in majhen market (danes Spar). To je bila v 60. letih trgovina s prodajalko za pultom.

Pa danes?

Hrano sem skoraj brez izjeme kupoval in jo še danes kupujem v trgovinah, ki so mi najbolj pri roki. Ko nakupujem špecerijo, ne kompliciram. Imam pa zato te svoje stalne trgovine naštudirane. Tako ponudbo kot police. Ne ljubi se mi izgubljati časa z iskanjem izdelkov v trgovinah, ki jih ne poznam.

Zdaj sta moji trgovini za silo Spar Florjan na Trgu svobode in franšizni Mercator na vogalu Partizanske in Prešernove. Obe mi gresta na živce, ampak naj bo, treba je pač biti praktičen. Vseeno pa razmišljam, da bi nehal kupovati v tistem Sparu. Odkar so ga razširili, je katastrofa. Čez poletje je itak poln zmedenih turistov, čez leto pa tam cela Prva gimnazija kupuje Red Bulle. (Očitno bi moral naštudirati tudi šolske odmore. Prvega septembra pa se pred vhodom še fazanirajo.) Gužvo pa dela tudi osebje, ki kar naprej nalaga robo na police in blokira preozke prehode z vozički.

Tako kot gostinci natrpajo čim več miz in stolov na kvadratni meter, nimajo pa dovolj strežnega osebja, bi tudi samopostrežnarji radi prodajali čim več artikov, vendar nimajo primerne kvadrature za toliko polic.

Kadar sem slabe volje — kar vsaj mene dela zapravljivega —, grem za razvedrilo včasih v večje trgovine. Če že, potem v Interspar v Europarku, v Hofer pod glavno tržnico ali v Lidl na Industrijski. (V tega najbolj redko, ker mi je Melje grozno.) S teh destinacij se vrnem še slabše volje. Pa saj ni nič narobe s trgovinami samimi, samo nerad se vdajam potrošniškemu razvratu. Kot da je vse leto jazbečev božič.

Eksotika

Trgovine je treba poznati. Pred enim letom sem se bal, da bom eksotične začimbe in omake in druge neevropske dobrote moral uvažati iz Ljubljane, kot smo nekoč kupovali Rama margarino in Wasa kruh v Lipnici. Ampak Maribor je s tem zdaj kar solidno založen. Z nekaj namigi mi je pomagal kolega Denis Bende Živčec — ki bo temu namenil podlistek —, tako da zdaj vem. Odkar sem sam odkril japonsko Le La Mart in bio Normo na Žolgarjevi, imam vsaj tu in tam razlog, da se odpravim na Desni breg. Tudi ruska Čeburaška na Trgu revolucije je zanimiva. Ampak tiste gospe, ki sem jih nazadnje tam videl, so samo izgledale kot gospodinje, v resnici pa so bile ziher vohunke.

Saj res, odprtje Masale v Ulici 10. oktobra tudi pozdravljam. “Največja južnoazijska trgovina v Sloveniji” je resnici na ljubo najmanjši samodeklarirani “supermarket” na svetu. Sem pa opazil, da se je nek ortodoksen ljubitelj domačega štrudla ob otvoritvi usajal, da bo tudi Maribor — “kjer ne slišiš več slovenščine na ulici” — klonil “pod pritiskom remigracije”.

Dežurci

Upam, da se vsi tisti, ki so leta 2003 na referendumu o nedeljskem delu glasovali za to, da bodo ob nedeljah trgovine zaprte, zavedajo, da od tega ni nihče nič profitiral razen Petrola — na račun pozabljivih. Na to smo se sicer že skoraj vsi navadili, se pa vendarle dogaja, da kdaj pozabimo kaj kupiti. Tako kot jaz avgusta na Marijino vznebovzetje, ko me je praznik, ki je padel na soboto, čisto vrgel iz tira.

Ali skratka veste, kje sta v Mariboru dežurni trgovini? Ena (Korenček) je na Pobrežju, druga (Betka) na Teznem, tretja (Ekspres) pa v Košakih. OMB! Vse tri na naslovih, za katere nisem še nikoli slišal. Moj problem. Mi tukaj se nimamo kaj pritoževati. Na Pobrežju in na Teznem skupaj živi trideset tisoč ljudi, na Levem bregu pa pol manj. Hočem reči, da nevidna roka trga včasih deluje, včasih pa ne. Dežurne trgovine so tam, kjer je več strank. Ni pa jih tam, kjer se nihče spomni, da bi lahko imel trgovino, manjšo od dvesto kvadratnih metrov.

A tudi trgovine so pač stvar navade. Tako kot cel Maribor.