Če na pobočju Sabotina ne bi bilo kamnitega, iz doline šentflorjanskih komunistov in antikomunistov še predobro vidnega napisa “TITO”, za ta hribuzelj nad Novo Gorico oz. Solkanom sploh ne bi nihče vedel razen lokalnih Primorcev. Zadeva je namreč ideološko razvpita in se zdi tako titofilom kot titofobom resna in pomembna. Vsem ostalim z mano na čelu pa z distance zabavna.

Napis “TITO” je zdaj spet v središču pozornosti, ker je sekciji paraborčevskih iluminatov, ki pod imenom Maj 45 že dolgo skrbijo za napis, prišlo na misel, da bi ga razglasili za kulturnozgodovinski spomenik lokalnega pomena.

S tem bi (morda) dosegli, da bi se antikomunistični okoljevarstveniki, ki si tu in tam drznejo delapidirati posvečeno mu bodi ime, ustrašili sankcij in to nehali početi. Mestna občina Nova Gorica idejo podpira, medtem ko je desne borce proti mlinom na veter pobuda razbesnila.

Če komu paše

Častilci Tita in vzdrževalci napisa so morda res patetiki in fanatiki, niso pa neumni. Tega pa ne moremo trditi za njihove politične nasprotnike. Ti so namreč oboje ali vse troje.

Kakor hitro se je razvedelo za novogoriško pobudo, so poklicali na pomoč dežurnega ikonoklasta Jožeta Dežmana in za backup še kao kolumnista Mitjo Iršiča. Zanimivo, da so ju predstavili samo kot “zgodovinarja” oz. “publicista” — kar ne da nista —, ne pa (tudi) kot “vršilca dolžnosti direktorja Muzeja slovenske osamosvojitve” oz. nekakšnega “sekretarja” v kabinetu predsednika vlade.

Prvi se skratka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2011, “da je čaščenje Titovega režima protiustavno”, ta drugi pa omenja “normalizacijo jugonostalgije” — kot da ta bizarnost ne bi bila nekaj najbolj normalnega na svetu (če že komu paše).

Iz GO mimo LJ v Radence

Sklicevanje na protiustavnost je zavajajoče. Ustavno sodišče je samozvanemu največjemu ljubljanskemu in slovenskemu levičarju v brk dejansko odločilo, da so v nasprotju z Ustavo samo nova poimenovanja po Titu — kar bi bila res neke vrste počastitev, če že ne čaščenje, kot v primeru tiste nesrečne ljubljhanske vpadnice —, ker so bile vrednote režima Josipa Broza Tita v nasprotju z vrednotami sedanje ustavne demokracije.

Toda to še ne pomeni, da je treba kot protiustavne preimenovati vse ulice in trge, poimenovane po Titu še v času Jugoslavije, kaj šele odstraniti že obstoječe spomenike in pomnike — ali “zložbe” kamnov, kot pravi Dežman. To stališče je Ustavno sodišče med vrsticami podkrepilo v odločbi iz leta 2024, s katero je (zaradi postopkovnih napak) razveljavilo preimenovanje že od leta 1979 obstoječe Titove ceste v Radencih v Cesto slovenske osamosvojitve.

Metamorfoze 

Res pa je dvoje ali troje. Prvo vprašanje je, ali si napis iz napaberkovanih kamnov — ki bolj kot na kulturnozgodovinski, da ne rečem umetniški artefakt spominja na še bolj poenostavljeno padarsko zdravljenje zemlje Marka Pogačnika — res zasluži institucionalno zaščito.

Dobro je namreč poznati metamorfoze nesrečnega napisa “TITO” — sprva “NAŠ TITO” (čigav pa) — skozi čas. Prvotno so ga inštalirali leta 1953, ko je počival še na naši rodni grudi. Ko je to pobočje Sabotina po Osimskih sporazumih leta 1975 pripadlo Italiji, pa so ga omladinci leta 1978 prestavili malo vzhodneje, na našo stran.

Toda pravi heci z napisom so se kot neizpodbiten dokaz za žalostne in smešne zablode postkomunizma začeli šele po letu 2000. Takrat enkrat je parcelo z napisom kupil poslanec SDS Ivo Hvalica (iz Solkana) — da bi ga kot lastnik zemljišča legitimno odstranil —, vendar se je nazadnje izkazalo, da je kupil samo tisti del, kjer je pisalo “NAŠ”.

Tako je “TITO” ostal. Še bolj zavedni Slovenci so napis leta 2004 spremenili v “SLO”, jugonostalgični pa že leto pozneje spet nazaj v “NAŠ TITO”. Pa prvi takoj spet v “NAŠ FIDO”. Pa potem oni drugi spet v “NAŠ TIGR”. Pa spet nazaj v Kumrovec. Pozneje se je priložnostno spremenil še v “VSTAJA” in nazadnje še v ”THC” (tetrahidrokanabinol).

Še sreča, da je napis viden samo z naše strani. Italijanom res ne bi privoščil te zabave.

Kamniti Komendator

Odstranitev napisa, kot si jo je zamislil Hvalica — pred nakupom parcele sicer pod pretvezo, da gre za črno gradnjo —, pove veliko o tem, kakšna stranka je bila SDS takrat in kakšna je danes. V starih časih so to poskušali urediti elegantno in predvsem kot privatno zadevo, danes pa kot posplošeno, podružbljeno in predvsem histerično ideološko. O napisu “TITO” in o magari nedeljskih, lifestyle častilcih Tita samega si sicer tudi sam mislim svoje, vendar se mi njihovo navijanje za kamnitega Komendatorja vendarle zdi bolj normalno od desničarskega antikomunizma.