Vse bolj in vse pogosteje odkrito in kritično ugotavljamo, da gre ta svet v napačno smer. Da smo ljudje po eni strani vse bolj podivjani, militantni, agresivni, razčlovečeni, po drugi pa egoistični, saj razmišljamo samo o svojih pravicah in o svoji svobodi. 

Vse manj govorimo o odgovornostih, ki jih imamo kot posamezniki v globalni družbi. O tej družbi radi govorimo kot o civilizaciji. Verjetno s tem mislimo napredno družbo, ki ji gre dobro in v kateri vladajo razum, znanje, blaginja.

A civilizacija ni samo to, da se imamo fino, da uživamo, se razvijamo in da imamo dostop do številnih dobrin. Civilizacija predvsem pomeni tudi red. Red in disciplino. Spoštovanje zakonov, etičnih, moralnih načel.

Naj zveni še tako nenavadno, ampak svoboda je samo tam, kjer je nekaj dovoljeno in kjer je obenem nekaj tudi prepovedano, nesprejemljivo, zavržno.

Skorajda prosti pad

O tem sem že pisala pred leti, vendar se mi v današnjih domačih ter svetovnih okoliščinah zdi prav, da se o tem pogovarjamo. Od takrat nam je namreč uspelo družbene odnose spraviti skorajda v prosti pad. Vojne, nasilje, prepiri, nespoštovanje že uveljavljenih družbenih norm, egocentrični voditelji, slabi vzorniki, laži, dvoličnost, sprenevedanja, neiskrenost … — to so vrednote, ki nevarno prevladujejo v tem svetu. Tema o družbenem redu, o skupnih vrednotah, o svobodi in odgovornosti bi morala biti prav na vrhu globalne družbene agende.

Človekova svoboda in enakost ljudi sta ključna postulata sodobnega sveta. Še posebej to poudarjamo v Evropi, zibelki civilizacije. Tukaj morebiti še najbolj razumemo naše različnosti, saj na relativno majhnem prostoru sobivamo državljani okoli petdestih držav (kar je odvisno od tega, kaj vse štejemo za Evropo). Vsaka država s svojo preteklostjo, bremeni, cilji in prioritetami, nacionalnimi specifikami, jezikom in stereotipi. Po črki zakona ne smemo nikogar omejevati v razmišljanju, volji in odločanju o tem, kaj bo delal, kje bo to delal, kako bi to delal in kdaj bo to delal. Če je seveda vse v skladu z zakonom.

Tudi enakost je pomembna. Vsi smo ljudje, ki si zaslužimo enako obravnavo pred zakoni, organi, komisijami, sodišči, zdravniki …

Družbeno sprejete norme

Moj zorni kot, da civilizacija temelji na redu, spoštovanju zakonov, pravil, dogovorov in odgovornosti — ne pa samo na svobodi —, ima svojo zgodovino. Ta perspektiva poudarja, da moja svoboda in svoboda nas vseh ni mogoča brez ustrezne organizacije in urejenosti družbe. Samo z visoko stopnjo organiziranosti in reda je mogoče zagotavljati mir, stabilnost in blaginjo v družbi, ki ljudem omogoča svobodno izražanje in skupno življenje v harmoniji in sodelovanju. 

Če ne spoštujemo družbeno sprejetih norm, če ne prevzemamo odgovornosti za svoja dejanja in če posamezniki živimo samo po svojih pravilih, je rezultat kaos, nered in konflikti. Po tem scenariju “moja svoboda” zlorablja in ogroža svobodo, varnost in dobrobit nekoga drugega ali celo družbe kot celote.

Kritika praktičnega uma

Na to je opozoril že Kant, ki je pomemben vplival na področje etike. Eden od njegovih ključnih konceptov je “kategorični imperativ”, ki ga je predstavil v svojem delu Kritika praktičnega uma (1785).

Kantov koncept še danes trdno stoji, le spoštujemo ga vse manj. Kategorični imperativ je osnovno načelo, ki ga predlaga kot temeljno merilo za moralno ravnanje. Zapisan je v obliki nekaj formulacij, med katerimi je najbolj znana: “Ravnaj tako, da to, kar narediš, postane splošno načelo.”

To poenostavljeno pomeni, da bi morali vsi ravnati tako, da bi lahko naša dejanja postala splošno sprejete družbene norme. Torej pravila, po katerih bi se morali v podobnih okoliščinah ravnati vsi. Dejanja vsakega posameznika bi morala biti v skladu z univerzalnim moralnim zakonom in ne s subjektivnim, ne samo osebnimi željami in koristmi. To pa postavlja našo odgovornost na vrh človekovih vrednot. Še pred svobodo.

Svoboda je vedno omejena

To seveda ne pomeni, da je svoboda manj pomembna ali da je celo nasprotje urejenosti in odgovornosti. Ne. Toda nujno je najti ravnovesje med svobodo posameznika in potrebami družbe kot celote. Vsi smo dolžni spoštovati omejitve, da bi bili lahko čim bolj svobodni.

Svoboda ni absolutna. Za nikogar. Vedno je omejena. In tudi mora biti, če želimo sobivati kot civilizirani, dobri ljudje. Svoboda je lahko samo tam, kjer je nekaj dovoljeno in nekaj prepovedano. Kjer ni zakonov, ni svobode. In to je treba spoštovati, če želimo imeti čim več svobode in tudi enakosti za vse. Kajti ravnanje po principu, “človekova svoboda je moja ustavna pravica”, ne da bi ob tem spoštovali omejitve, ki jih prinaša odgovornost do drugih, vodi v svetovni kaos. 

In od tega sploh nismo tako zelo daleč.