Če sem prav razumel Marka Radmiloviča z Vala 202, pravica do brezplačnega uriniranja — in defekacije, ki je radijski kolumnist sicer ne omenja — ni temeljna človekova pravica, je pa od lastnika oz. upravljalca sanitarij zelo grdo, če uporabniku za to neizbežnost zaračunava. Se čisto strinjam. Ta skoraj socialistična misel, da smemo scati in srati zastonj, ne pa da nas na ta račun odirajo — no, ne sicer zelo mastno —, je ena od bolj pametnih na to temo, kar sem jih prebral o ekonomski vojni med vlado in Petrolom. In čeprav to nima direktne zveze s cenami goriva, vendarle pove veliko o vsaj eni stranki v postopku.

Za koga dela vlada?

Veliko pa pove tudi o drugi stranki v postopku.

Predsednik vlade — ki po novem plafonira cene bencina tudi na črpalkah na avtocestah — je o Petrolovi zgroženosti nad regulativno odločitvijo in o napovedi povračilnih ukrepov rekel takole: “Vlada dela za ljudi, ne za dobičke kogarkoli.”

To je pomirjujoče slišati. Je pa to obenem kronski dokaz, da je tudi Golob populist.

Da vlada dela za ljudi, je že res. Načeloma. Toda kako si je premier upal dodati, da vlada ne dela za dobičke kogarkoli? Da ni dolžna delati za dobičke kogarkoli?

Ta trditev je morala biti za podjetja in za vse podjetniško angažirane ljudi precej šokantna. Kako vendar?! Ali mar ni ustvarjanje ekonomskih pogojev za ustvarjanje dobička ena od pomembnih nalog vlade? Pravičnih pogojev, seveda, ne na račun drugih, če že hočete?

Golob ima srečo, da Han ni prepirljiv. Če bi jaz bil bog ne daj minister za gospodarstvo, bi na premierovo nepremišljeno izjavo ostro reagiral.

Pohlep po meri človeka

Po drugi strani pa je spet res, da je pohlep tisto, kar vodi menedžerje in lastnike pri upravljanju podjetij. Petrolu že zdaj ne gre slabo in mu tudi ob omejevanju cen bencina na avtocestah ne bo šlo toliko slabše, da bi se moral odpovedati tako imenovani družbeni odgovornosti.

Družbena odgovornost je poglavje zase. To je samo druga beseda za kapitalizem po meri človeka. Za nepodivjani kapitalizem. V konkretnem primeru recimo za to, da Petrol ne bo kenslal črpalk v odročnih krajih, kjer je strank bolj malo, vendar so od njih veliko bolj življenjsko odvisne kot tam, kjer se Petrolu to splača. Ali da ne bo nehal sponzorirati kulture in športa, ki brez njihove finančne pomoči ne da ne bi mogla preživeti, ne bi pa dosegala tako dobrih rezultatov.

A ta famozna družbena odgovornost — ki je za desničarje samo postsocialistična izmišljotina — je obenem razlog več, da mora vlada delati tudi za dobičke podjetij. Družbena odgovornost sama po sebi seeda ni intimna opcija menedžerjev in uprav. Zato jih je treba na lep način vzgojiti, da je to pozitivna poslovna vrednota. Predvsem pa jim je treba dati možnost, da si družbeno odgovornost sploh lahko privoščijo. Zato mora vlada delati tudi za dobičke podjetij. Ne ravno za dobičke “kogarkoli”, na vsak način pa za dobičke tistih, ki bodo družbeno odgovornost pripravljeni sprejeti in realizirati. In krog bo sklenjen: če bo vlada delala tudi za dobičke, bo obenem delala tudi za ljudi.

Referendumska nemarnost

V tej črpalkarski anekdoti, v kateri se konfliktno križajo predvolilni interesi vlade in interesi naftnega lobija — eni in drugi omejeni, kratkovidni, odljudni, zlagani —, je še več čudnih zadev. Za začetek se je treba spomniti, da je Petrol največji dobičkar Zakona o dopolnitvah Zakona o trgovini, s katerim je bilo nekoč davno prepovedano nedeljsko delo v trgovinah. In to po naši lastni, državljanski, referendumski nemarnosti in neumnosti. Meni gre Petrol na živce zato, ker z oderuškimi cenami prehrambnih in gospodinjskih artikov — pri čemer niti nič pametnega ne ponuja — izdatno izkorišča našo nakupovalno pozabljivost za vikend in s tem kompenzira nizke marže in visoke trošarine na bencin.

Bizarno je tudi, nenazadnje, da se Republika Slovenija, ki je s svojim deležem in z deležema SDH in Kapitalske družbe tudi sama tretjinski lastnik Petrola, obnaša kot ta zadnji mali delničar, ki je pri svoji minimalni delničarski udeležbi doslej bil zadovoljen z žepnino od dividend, zdaj pa naenkrat hoče več glasovalnih pravic.

Ali če obrnemo: kako je mogoče, da si lastniki in uprava drznejo s preglasovanjem sprejemati odločitve, ki so v direktnem nasprotju s stališči pomembnega, četudi ne odločujočega lastnika?

Kdo bi razumel insajderske bizarnosti slovenskega korporativnega upravljanja? Ali po domače, domačijskega kapitalizma? PR ni vse, pomaga pa. Lahko pa tudi škodi. In vladi in Petrolu. Tako nas uči zgodba o brezplačnem ali plačljivem uriniranju in defekaciji na črpalkah.