Noro. Zdelo se mi je vredno plačati celih 6 evrov in 90 centov za potiskani vece papir pod blagovno znamko revije Demokracija samo zato, da bi izvedel, zakaj so me “stekli psi desnice” [originalni link je pokvarjen, op. MC] dali na seznam “obrazov nestrpnosti”.
V “posebni izdaji revije Demokracija” z naslovom Katalog levičarskega sovraštva sem se znašel (z devet let staro fotko) že na naslovnici — mozaično sestavljeni iz 10 × 10 sličic sicer tristotih dotičnih sovragov (tik pod Robertom Golobom in zraven Svetlane Makarovič) —, potem pa še v tekstovnem cvetoberu zaradi tega svojega stavka:
“Da je policijsko uro uvedel ravno Janez Janša — ta sociopat, ta general z mentaliteto kaplarja, ta križanec med agnostičnim farjem in zakompleksanim fanatikom, ta jezuit z železno roko, prazno glavo in kamnitim srcem —, je vrhunska, neponovljiva ironija zgodovine in politike.”
Post meridiem
To je intro moje kolumne pod naslovom Poanta policijske ure: “Ne se zajebavat z Janšo!”, objavljene na Fokuspokusu 20. oktobra 2020. To je bil dan, ko je ob 9. zvečer začela veljati policijska ura (in ki je bila čez 173 dni oz. noči preklicana). Citirajo me s Twitterja, podpisali pa so me z mehkim Ć. Tega sem sicer navajen že iz pisem bralcev.
V zborniku je še marsikaj hujšega kot to, kar sem napisal jaz. Desničarji so nas vse stlačili v isti koš. Vse živo ne samo od Kučana in Goloba mimo Nike Kovač in Tee Jarc in Jenulla, ampak tudi raznih nedesnih intelektualcev in nič hudega slutečih kolumnistov kot moja malenkost — pa do ta zadnjih anonimnih primitivcev s Twitterja, ki desničarsko svojat pošiljajo v post meridiem ali jim celo odkrito grozijo, da jih bodo ustrelili in/ali zaštihali.
Medijska falanga
Desničarji so se v bistvu dobro spomnili. Katalog levičarskega sovraštva dokazuje, da je veliko sovražnega govora dejansko več kot preveč tudi na levici. Povedati hočejo, skratka, da se dvolični levičarji deklarirano in celo institucionalno borijo proti sovražnemu govoru, čeprav ga tudi sami uporabljajo.
To je do neke mere res, vendar so najbriljantnejši možgani desnice preneumni, da bi ločili med internetno drhaljo in magari jeznimi, ogorčenimi, ciničnimi, nepotrpežljivimi in duhovitimi ljudmi — med katere se prištevam tudi sam —, ki pa vendarle imajo nekaj informiranega in pametnega povedati proti desnici.
Seveda pa ni nujno, da so desničarji neumni. Nekateri zagotovo niso. Toda ne ta medijska falanga. Za te je bolj verjetno, da so pokvarjeni in prefrigani in da med enimi in drugimi ne ločijo namenoma. In to zato, da bi intelektualce diskreditirali z grobostjo in neartikuliranostjo spletnega ološa. Ker mi smo kao vsi enaki. Kdor je levičar, je levičar. Vseeno je, kako razmišlja, kaj razmišlja, kako se izraža in kako argumentira. Ker bolj ko razpizdiš desničarja — in to hvala bogu ni težko —, bolj je vseeno, kdo si in kaj si in kaj govoriš. Dovolj je, da si proti njim. Potem več nič ne ločijo.
Pêle-mêle
Ta pêle-mêle dejanskega izražanja nekaterih (ali zaradi mene mnogih) levičarjev in zlonamerno zaigrane desne paranoje ima seveda resen propagandističen, celo političen cilj. Gre za to, da nas s številnimi primeri dejanskega ali namišljenega sovražnega govora prepričajo, da desničarski sovražni govor ne obstaja, ampak da je vse skupaj samo izmišljija in izgovor levičarskih “netilcev sovraštva s polnim delovnim časom” (kot pravi Biščak).
Katalog je neverjetno nesramen dosežek. Pomislite, od kdaj že desničarji serjejo na glavo politični konkurenci in drugače mislečim in celemu narodu z debilizmi, ki jih prodajajo kot legitimno mnenje volilne baze SDS! Pomislite, od kdaj že delajo histerijo in hujskajo sovaščane! Proti tujcem iz nepravih krajev in kultur. Proti LGBT. Proti tako imenovanim rjuharicam. Proti posiljevalcem, ki da so za vsakim vogalom in prežijo na naša dekleta. Proti levičarjem nasploh, ker vse te in vse to zagovarjajo ali pa gledajo stran. Panika!
To je to
Zdaj pa so obrnili ploščo. Ideološko etablirani in strankarsko institucionalizirani hujskači in sociopati so se začeli predstavljati kot varuhi svobode in svobodne besede in izdali za cel kompendij navidez prepričljivih dokazov, da sovražni govor posledica levičarske mentalitete.
To je to. Z zlohotnimi tviti in retviti ter z zmerjanjem in žaljenjem in s pozivanjem k orožju je njihov nesmrtni, dosmrtni predsednik — seveda s skoraj množično podporo vse bolj fanatičnih privržencev in medijskega aparata — dolgo, predolgo delal na tem, da družbo naredi primitivnejšo in bolj surovo. Zato, da se lahko zdaj desničarji predstavljajo kot zadnji zaščitniki spodobnosti in zdrave pameti.