Danijel Bešič Loredan je v manj kot devetih mesecih mandata šestkrat zamenjal vodjo kabineta. Minister za zdravje se je na novico, ki jo je priobčil N1, moral odzvati, saj gre za očitno anomalijo, sploh glede na pretekle prakse. Povsem običajno je, da minister oziroma ministrica pripelje svojo ekipo. Da pa bi jo tolikokrat in tako pogosto spreminjal, je nenavadno.

Ministrov odziv je bil primeren prevladujoči atmosferi krize in izrednih razmer v zdravstvu. Rekel je, da na MZ garajo kot še nikoli doslej: “Delamo od 7. zjutraj do 7. zvečer. […] Res je, nekateri so preobremenjeni. Iščemo rešitve. Marsikdo zdrži, marsikdo ne.”

In še: “Veliko je bilo zaostankov, zdaj so zadeve počiščene. Je pa res, da v delo ministrstva vpeljujemo principe iz gospodarstva. Skratka, treba je delati, producirati. Marsikdo tega ne zmore ali pa tega ni bil navajen.”

Za zaključek pa nas je šef zdravstvenega sistema potolažil, da ima njegova ekipa zdravo in čvrsto jedro, ki dela 24/7, kot bi rekli danes. Ali od jutra do sutra, kot smo rekli nekoč.

Logika in etika

Ministrov odgovor je morda koga pomiril. Sam pa sem se med branjem njegovih izjav spotikal predvsem ob nova in nova vprašanja. Vprašanja logike in etike, ki očitno stojita v ozadju.

Na MZ da zdaj delajo kot še nikoli. Izjava zveni ohrabrujoče. A če jo samo rahlo parafraziramo, dobi drugačen prizvok: “Zdaj se končno dela, prej se pa ni.”

Ta stavek je tradicionalna mantra tistih, ki že tri desetletja bentijo nad ostalinami starega sistema in socialističnimi delovnimi navadami. Brez katerih da bi se že davno izvlekli iz težav in šli svetli prihodnosti naproti. Obenem pa je ta trditev tudi najljubši navedek onih, ki javni sektor vidijo kot leglo lenobe in izigravanja pravil, kar v svetu resnega biznisa preprosto ni mogoče.

Obe množici se praktično prekrivata. A preden mi očitate zlorabo parafraz: ministrovo izjavo, četudi izrečeno v omiljeni različici — Bešič Loredan je očitno začel poslušati svojo PR službo — so “tisti” in “oni” razumeli v njenem bolj neposrednem pomenu.

Ne samo v javnem sektorju

Za začetek: prepričanje, da sta izmuzljivost in izogibanje delu izključno v domeni javnega sektorja in da ju v svetu korporativnega udejstvovanja ni, je znak precejšnje naivnosti. Podlasice prosperirajo v vseh okoljih. V korporacijah in zasebnih podjetjih, kjer je sistem zaposlovanja — in odpuščanja — drugačen, morajo biti za odtenek bolj iznajdljive kot v javnem sektorju, ki je po definiciji bolj rigiden.

A to ni težava, iznajdljivost je vtkana v bistvo podlasičje narave.

”Delamo od 7. zjutraj do 7. zvečer” in “vpeljujemo principe iz gospodarstva”, pravi minister. A ker njegova funkcija ne vključuje rabe metafor in afektiranega govora v prispodobah, ga razumimo dobesedno.

Ali vpeljevanje principov iz gospodarstva pomeni še kaj drugega, razen očitnega kršenja s težavo priborjene pravice do osemurnega delavnika?

Da bi odgovoril na to vprašanje, bi se moral spustiti v analizo rezultatov dela aktualne ministrske ekipe, za kar nisem usposobljen. Dejstvo pa je, da logika “od jutra do sutra” tudi za gospodarstvo in kapitalizem ni edina zveličavna.

Import-Export

Tu mi prihaja na misel Michael Moore in njegov dokumentarni film Where to Invade Next.

O kontroverznem ameriškem režiserju si lahko človek misli marsikaj. Lahko mu očitamo tendencioznost, pristranskost in določeno mero egomanije. Večina teh sicer upravičenih ugovorov pa je posledica napačnega razumevanja njegovega dela. Michael Moore ni dokumentarist. Njegovi filmi so v glavnem tako imenovani mokumentarci, žanrski prepleti prikazovanja resničnosti in izmišljije, iz katerih resnica zasije ne kot nabor dejstev, temveč kot kolateralni učinek njihove duhovite in pronicljive interpretacije. To pa je — če smo natančni — poanta umetnosti že od pamtiveka.

V dotičnem filmu se Moore odpravi po (v glavnem) evropskih državah, da bi v njih našel dobre družbene prakse in jih “uvozil” v ZDA. Najprej obišče Italijo.

Obisk pri naših zahodnih sosedih uvede s fenomenalnim vprašanjem: “Ste opazili, da so v Italiji vsi ljudje videti tako, kot da so ravnokar seksali?” Kot dokaz pa ponuja posnetke super nasmejanih žensk in moških na mopedih, ob kavi in aperolu, za obloženo mizo na čudovitem trgu … In vsi so videti, kot da … No, res izgledajo dobro.

“Nihče nič ne dela!”

Ampak Michael Moore ni prišel opazovat spolnih navad. Zanimata ga italijanski delovni čas in urnik. Ko sešteje dni oz. tedne njihovega dopusta, je vidno pretresen. Toda dveurni odmor za kosilo, to je pa zanj res preveč: “Vaša ekonomija bi morala že davno propasti! Saj nihče nič ne dela!”

Avtor pa se ne pogovarja samo z zaposlenimi, ampak tudi s tistimi z vrha prehranjevalne verige. Logika lastnikov in direktoric podjetij je skrajno preprosta: če bomo zaposlene izželi do konca, nam bodo zbolevali, izgorevali, odhajali in — v še najboljšem primeru — slabše delali.

Odgovorne osebe italijanskega korpokapitalizma ne govorijo o spolnem življenju svojih zaposlenih, vsaj ne direktno. Govorijo o tem, da je treba zaposlenim dati dovolj časa in jim pustiti dovolj energije. In ker so tudi sami del naroda, kjer so zgledajo, kot da so ravnokar seksali, imajo verjetno v mislih tudi to.

Seks in nogomet

Italijani imajo poleg seksa radi nogomet. In v nogometu ob slabih rezultatih najprej leti trener. Toda Ministrstvo za zdravje ni nogometni klub, zato ostanimo na nivoju splošnosti. Šef, ki v devetih mesecih na ključni poziciji svoje ekipe zamenja šest ljudi, bi se moral vprašati o svojem slogu vodenja. In če govorim o slogu, nimam v mislih sodnikov ob smučarski skakalnici. Slab šef lahko naredi precej več škode kot ponesrečen telemark. Pa ne samo svojim (bivšim) podrejenim. Še precej večjo škodo lahko na račun njegovega slabega vodenja utrpi področje, za katerega je odgovoren — v konkretnem primeru zdravje.

To pa je menda naše največje bogastvo. Poleg seksa, seveda.