“Predsednik vlade je zgrožen in osebno prizadet nad zapisom, v katerem se njemu in njegovi partnerki grozi z javnim linčem, in to z besedami, ki jih ni mogoče razumeti drugače kot pozivanje k likvidaciji.”
Če bi jaz bil na Golobovem mestu — kot človek, ne nujno kot politik —, ne bi razumel te prismodarije kot poziva k likvidaciji. Ne bi bil zgrožen, niti osebno prizadet. To ni bil razglas, da je Goloba in Tino treba ubiti. Bila je butasta in neoriginalna primerjava prepotentnega pametnjakoviča. Tako se politično subinteligentni in čustveno nezreli ljudje pač izražajo. Ni pa to poziv k javnemu linču.
Od predsednika vlade pričakujem trdo kožo in vzvišeno, untouchable pozo, ne pa da se dela bogega zaradi bluzenja nekega iks-ipsilona.
Namišljeni likvidator
Da je namišljeni likvidator to napisal javno in da ni ravno kdorsibodi, za top politika ni olajševalna okoliščina. Mentalno je ta zoprnež res na nivoju naključnega nergača za šankom sosednjega bifeja, vendar je to objavil na X-u, za nameček pa je tudi statusno kao pomembna oseba. Zato je zdaj nastal tak cirkus. V sobotnem televizijskem dnevniku na TVS je to bila celo prva novica (0:53–3:28).
Dajmo enkrat za vselej razčistiti s tako imenovanim sovražnim govorom oz. z grožnjami s smrtjo. Pa seveda s fenomenom folka à la ta Štrancar, ki si z javno kritičnimi, domnevno neustrašnimi in radikalnimi političnimi provokacijami kuje socialni kapital.
Navajeni svobode
V slovenski zgodovini — pa ne samo v zadnjih štiriintridesetih letih — je gotovo že kdaj kdo v krčmi izustil, da bi fental kakega politika (z njegovo družico vred) in ju za boljši vtis obesil z nogami navzdol. Toda če ni bilo slučajno zraven ovaduha, to nikoli ni prišlo dvoru oz. oblasti ali policiji na ušesa.
Takih izjav pa na omrežjih in še v kakšni drugi javni rabi danes mrgoli. Vsakdo si upa objaviti karkoli. Vse, kar se mu sprdne. Vsak brezveznik je do neke mere publicist, tudi če ni javna osebnost. Ljudje so se navadili svobode. Razvajeni so, ker se jim svobodno, predvsem krivično in žaljivo šimfanje na pamet splača. Za to so deležni največjega socialnega aplavza.
Na Goli otok
Svoboda je ljudi povsem dezinhibirala. Navadili so se, da ne pazijo več, kaj objavljajo, ker jim ni treba odgovarjati za svoje besede. Ravno nasprotno. Z neodgovornim pretiravanjem izpadejo upravičeno besni, kritični in pametni.
Najhujše, kar jih lahko doleti, je vsesplošno zgražanje lepše vzgojenih ali politično drugače orientiranih. Izjemoma kdo včasih faše majhno globo ali se mora javno opravičiti. In še to kazen revček sam in njegovi podporniki obrnejo tako, kot da so ga naši mali Stalini malodane deportirali za deset let na Goli otok tucat kamen.
Totalno podivjani
V kabinetu predsednika vlade so k na začetku citiranemu jamranju dodali še nekaj bolj tehtnega. In sicer:
“Še toliko bolj zaskrbljujoče je, da takšne izjave prihajajo od nekoga, ki se v slovenski družbi predstavlja kot ugleden gospodarstvenik in je hkrati lastnik slovenskih medijev.”
No, to. Od uspešnega, celo izobraženega znanstvenika in podjetnika, doktorja naravoslovnotehniških ved, direktorja in v prostem času tudi medijskega lastnika ne bi pričakovali, da bo v javnosti take razdiral. Ampak tako pač je. Desničarji so totalno podivjali. Vse si upajo reči. Domnevna zavoženost aktualne vlade jim daje pravico in legitimiteto — pa še modrost in poštenje za nameček —, da predsednika vlade primerjajo s totalitarnimi diktatorji in mu metaforično prerokujejo neslavno smrt.
I rest my case
Štrancarjeva komparacija Goloba z Mussolinijem ni nič posebnega. Je groba in žaljiva in za lase privlečena. Štrancar pa se ne zna samo zameriti, ampak tudi osmešiti. Meni je najbolj všeč tale: “V Sloveniji imamo v primerjavi s svetom zdaleč največje število grdih žensk ter neumnih moških. Lepe ženske in pametni moški volijo desno.”
I rest my case.
Hočem reči: s kakšnimi liki se mediji ukvarjajo? Je vredno? Bomo s politično korektnim denunciranjem takih modelov zajezili ali izkoreninili sovražni govor? Ne, ne bomo. Z zgražanjem in ukrepanjem ali s pozivanjem k ukrepanju ga samo razpihujemo. Delamo iz muhe slona. Kot ga znajo že dolgo, predolgo delati tudi levičarji, ki tako rekoč vsakogar, ki jih malo postrani pogleda in kaj reče narobe, etiketirajo kot fašista. Bumerang jim je priletel nazaj direkt v glavo.
“Ubi Janšo!”
Skratka: who the fuck is Aleš Štrancar? V normalni državi takih neumnosti in vulgarnosti še pes ne bi povohal. Čeprav je tudi res, da v normalni državi izobražen znanstvenik in podjetnik, doktor naravoslovnotehniških ved, direktor in v prostem času tudi medijski lastnik česa takega ne bi nikoli objavil.
Ampak Slovenija ni normalna država. Slovenija je država, kjer se ljudje, ki bi lahko bili elita, obnašajo kot brezoblična lumpenproletarska gmota. Razlika med uličarjem, ki je nekoč vpil: “Ubi Janšo!”, in Štrancarjem, ki sugerira, da bo Golob končal kot Mussolini, je samo še socialna in statusna — intelektualne razlike pa ni več nobene.