To sredo, dan pred začetkom volilne kampanje, je novinar Radia Slovenija predsednici Nataši Pirc Musar položil na jezik vsaj dve izjavi. Prva je bila, “da se politika odpravlja na volitve tako razklana, kot doslej še ni bila”, druga pa, da sta Janša in Golob, glavna ponudnika političnih storitev, “po mnenju številnih političnih analitikov […] v načinu svojega delovanja žal postala tako rekoč enaka”.

NPM je sprejela na pladnju ponujena neizzivalna izziva. Ni si mogla kaj, da ne bi. Ad ena je odvrnila, da tudi sama opaža to razklanost, ad dve pa, “da to ni daleč od resnice”.

Narodni jezični dohtarji

Glede na to, da je “preizpraševanje” zadnje čase ena najbolj priljubljenih, modnih, celo znucanih besed — ki pa je Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU še nikoli ni nominiral za slovensko besedo leta (kaj šele, da bi narodni jezični dohtarji zanjo glasovali) —, bi rojakom priporočal, da se o teh dveh političnih fiksnih idejah temeljito “preizprašajo”. S predsednico vred in na čelu.

Meni se oboje zdi samo pojmovna bergla za dojemanje politike. Politika je kontradiktorna in komplicirana kurba, zato jo izbrezumljeno ljudstvo poskuša poenostaviti v dveh miselnih korakih. V prvem sami sebe prepričajo, da je politika diametralno nasprotujoča si ali-ali praksa, v drugem koraku pa še ugotovijo, da to sploh ni res — in da so itak vsi isti.

Slovenska ljudska politologija

To me spominja na ponarodel grafit, da “če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane”. Ne vem več, morda so to bili prvotno plakatiči Loesje, “organizacije za razširjanje pozitivnih in originalnih sloganov”. Ali recimo “volitve so farsa”. No, na tem nivoju je danes slovenska ljudska politologija.

Teza o politični razklanosti in prepričanje, da sta Golob in Janša eno in isto ali samo dve plati iste politične medalje, je ena največjih, z realnostjo skreganih neumnosti, kar jih kroži po glavah slovenskih volivcev.

Res je sicer, da politiki razlike med seboj sami napihujejo, da bi med podobnimi izpadli drugačni. Ampak: da so si politiki kvečjemu podobni, je namreč največ, kar lahko rečemo na temo njihove pojavnosti. Toda glede na mentalno lenobo, površnost in/ali nezainteresiranost volivcev je narcisizem majhnih razlik pri politikih in strankah razumljiv.

Skregani in nesodelujočni

Domnevna razklanost in v isti sapi istost je enaki meri posledica političnih razprtij kot posledica tega, da gre ljudem na živce, da sta glavni strankarski opciji med sabo skregani in nesodelujočni. Če govorimo o politični kulturi in o kulturi govora, potem je to seveda res. Ne drži pa, če govorimo o vsebinah strankarskih platform in nastopov političnih protagonistov. Prave in pomembne, upoštevanja vredne razlike se začnejo šele tu.

Seveda pa ne gre samo za to, da gre ljudem na živce kreganje in da se jim ne ljubi s tem podrobneje ukvarjati. Gre tudi za to, da so (ali smo) vsega skupaj že precej naveličani. Poglejte si samo dejstvo, da začetek volilne kampanje — trideset dni pred dnevom D — postane velevažna medijska novica dneva. In da se ob tej priliki celo predsednici zazdi primerno in potrebno, da pametno in pokroviteljsko nagovori volivce kot za praznik.

Singularizem, dualizem, pluralizem

Ena od teh slovenskih fiksnih idej — ki bi jih seveda bilo treba nujno “preizprašati” — je tudi obžalovanje, da se je narod razdelil na dvoje. Mnogi so prepričani, da strankarska polarizacija oz. bipolarizacija (za Slovenijo) ni dobra. Že ustanovni očimi države so si zato zamislili proporcionalni volilni sistem, ki omogoča čim več strankam, da se prebijejo v parlament. Vendar pa s tem otežuje odločanje volivcev. Pluralizem je po desetletjih strankarske singularnosti veljal za blazno vrednoto in še vedno velja. Čeprav je volivcem po slovenskem defaultu bližja dvojina. Dualizem. Dandanes še posebej.

Procesiranje političnega pluralizma

Slovenija se zdi premajhna, če ne celo nezmožna procesirati politični pluralizem, kot ga živimo in volimo. Pluralizem je kontraintuitiven. Razklanost, o kateri govorijo — khm … — “številni politični analitiki”, je samo druga beseda za državljansko nezmožnost tega procesiranja.

Na strani strank pa je problem samo politična kultura in kultura govora. Zraven je seveda tudi kar precej psihologije. Toda recimo, da je na vidni in deklarativni ravni to samo problem kulture. Prepričan sem, da nihče ne bi imel nič proti in da demokracija sama tudi ne bi propadla, če bi se leve in desne stranke — vsaka zase, seveda — združile v dvoje glavnih in edinih opcij. Če bi se le naučile med seboj kulturno komunicirati in kooperativno kolaborirati. Kar pa seveda ni več moja ali naša stvar.