Prejšnja sobota je bila čudovita. Zasnežena pokrajina, sonce in šajba, kot nebo brez oblačka radi imenujejo oboževalke in oboževalci tako imenovanih zimskih radosti — od sankanja in smučarije do kuhančka v termovki pred kosilom. Sam sicer ne pripadam tej ekipi, a celo zimski skeptiki smo morali soboti priznati, da se je izkazala. In kot se za tak dan spodobi, je vse klance in kuclje države preplavila mularija. Tudi moja družina ni bila izjema. Naš kvartet je skupaj s polovico Ljubljane okupiral Tivoli.

Moj sin je po meni podedoval rezervirano naklonjenost do aktualnega letnega časa, zato je kmalu imel vsega dovolj. Z Nino sta šla domov, hči pa je na genski loteriji zadela neko skoraj obsesivno fascinacijo nad celcem, v katerega se lahko meče brez omejitev. Odhod zanjo ni prišel v poštev. Še posebej, ker je srečala nekaj prijateljic, s katerimi so imele strašno pomembne snežne opravke. In tako sem ostal sam. Nekje ob robu sem sedel na sankah in z enim očesom gledal, kaj počne polovica mojega podmladka, z drugim pa opazoval to mrgolišče. In razmišljal.

Sankanje in smučanje

Sankanje je zanimiv šport. Naj za začetek postavim drzno tezo: sankamo vsi, toda v resnici tega nihče od nas ne zna. Dobro, obstajajo redke izjeme, ki se z dričanjem po strminah in sankaških progah ukvarjajo resno. Ampak če potegnemo črto, o sankanju nimamo pojma.

Pa preden mi oporekate in začnete opisovati svoje drzne spuste od kdovekod do kdovekam, razmislimo o genezi našega sankaškega znanja in jo primerjajmo s tem, kako smo se nekoč nekje postavili na smuči.

Smučarije so nas učili mati, foter, stric ali smučarska šola. Nekdo je prevzel vlogo avtoritete, nam pojasnil osnove in potem bolj ali manj skrbno bedel nad našim smučarskim razvojem. Pridno smo plužili, štamfali, prenašali težišče in kot Bojan Križaj dvigovali notranjo dilo.

Sodobnejše tehnike mi niso znane, ker sem početje opustil enkrat v 90. letih. A princip je isti. Nekdo ti pokaže, kako se stvári streže. In šele ko jo v zadostni meri obvladaš, se lahko zapodiš po strmini.

Čudovita prispodoba

Kaj pa sankanje? Nič, šli smo na vrh brega in se spustili dol. Najprej so nam za ritjo sedeli starši, od neke točke naprej pa smo to počeli sami. Nekaj smo se nagibali, vlekli za vrv ali gurtno, bremzali z levo ali desno nogo in poskušali manevrirati kos lesa, ki je v resnici popolnoma neobvadljiv. Pri tem smo upali, da se nam bodo drugi udeleženci sankaške zabave umaknili s poti. Saj poznate tisto visoko frekvenco krika otrok na drvečih saneh? Zveni kot zvok veselja, v resnici pa je alarm bližajoče se katastrofe: »Pojma nimam, kaj počnem, in drvim v svojo pogubo. Če nočeš, da te potegnem s sabo, hitro spizdi s špure!«

Tako sem na snežni planjavi, pod skoraj žgočim soncem in brez kuhančka v termovki posedal in razmišljal. In kar naenkrat me je spreletelo, da je tivolsko mrgolišče čudovita prispodoba. Človeštva nasploh, pa tudi države, v kateri živimo.

Neki kao teoretik

Prva paralela je jasna. Sankaški breg ni smučišče z vlečnico, tablami in ograjo, kjer veljajo napisana pravila. Sankališče je najbližji zasneženi klanec, na katerem se vzpostavi ad hoc skupnost. Samoorganiziran konglomerat ljudi, ki jih je na kup nateplo naključje.

Toda če pravila niso določena vnaprej, to ne pomeni, da jih ni — le vzpostavljajo se sproti. Po neki pogojno rečeno naravni dinamiki medosebnih odnosov, v kateri se takšni in drugačni karakterji precej bolj izrazijo kot v rigidnejši obliki družabnosti in družbenosti. Ker si lahko privoščijo več.

In ko tako brez kuhančka sediš pod sankaškim kucljem, se ti karakterji berejo kot leksikon. Staro ali mlado, nima veze.

Ljudje smo predvidljiva bitja. Vsakogar od nas lahko brez težav uvrstimo v jasno definirano kategorijo. Eni se pridno vzpenjajo ob robu in spuščajo po sredini. Drugi se vzpenjajo po sredini, čeprav je to skrajno butasto in tudi malo nevarno, in s tem živcirajo tiste prve. Medtem ko nekateri pridno čakajo v vrsti, je drugim ta koncept čista neznanka. Eni previdno gledajo okrog sebe in ves čas po malem bremzajo, drugi pa zaprejo oči in pičijo ful gas.

Potem so tu tisti, ki delijo modre nasvete in urejajo promet. Pa oni, ki plaho stojijo ob strani in ne rečejo nič. Pa takšni, ki sredi sankališča nazdravljajo s kuhančkom in delajo selfije. Buliji, uporniki, tihe vode, pravičniki in moralisti. Bolj ali manj uspešni organizatorji, flegmatiki in ignoranti. Legalisti in mini prevaranti, ki iščejo in vedno tudi najdejo luknjo v sistemu. Vse je tu.

Za konec pa še lik, ki nekje ob robu sedi na sankah in gleda okrog sebe. Neki kao teoretik. Ta gotovo piše kolumne.

Ad hoc

Zdaj pa k drugi paraleli. Vse opisane kategorije in karakterje najdemo tudi v družbi, v državi, na političnem parketu. Je pa Slovenija vendarle nekaj posebnega. Če lahko države z daljšo demokratično tradicijo primerjamo z urejenim smučiščem, s sistemom, ki vselej prisotne deviacije vsaj poskuša imeti pod kontrolo, se zdi, da je naša tudi po več kot tridesetih letih še vedno v fazi sankališča. Ad hoc ustanovljene skupnosti, ki daje vtis urejenosti, v resnici pa deluje po principu Divjega zahoda.

Vem. Postajam star in siten. Ampak že celo svoje odraslo življenje sedim pod tem bregom — in če sem kdaj v preteklosti v našem sankaškem mrgolišču zaslutil obrise nekega smisla, je tega zadnja leta vedno manj. Človeka pač začne zanašati v cinizem. Kaj pa naj?

Gremo se to neko državo, pa ne vemo, kaj bi z njo. Vsi sankamo, pri čemer o sankanju v resnici nimamo pojma. Vedno bolj postajamo velika, odtujena družina nasankancev. In edina luč na koncu tunela je to, da sneg prej ali slej skopni.