Kot otrok socializma se v soboto nisem pustil motiti in sem se udeležil pohoda ob žici okrog Ljubljane, namesto da bi gledal kronanje Karla III.. Čeprav mi je bilo žal, da sta se prireditev in dogodek pokrivala. Ker jaz bi najraje oboje.
Anglofil že malo sem, a ne občudujoč rojalistični fanatik. Me pa Windsorji — za razliko od drugega plemstva, ki so zame samo žuta štampa — zanimajo iz intelektualne frivolnosti. Že vsaj od poroke tedanjega prestolonaslednika in lady Spencer — ki sem jo 29. julija 1981, se spomnim, gledal na ORF — sem s peripetijami dotične žlahte na tekočem. Ne samo v dinastičnem, genealoškem smislu, temveč tudi v političnem in tračarskem, do neke mere celo emocionalnem. Raport z Dianinega pogreba 6. septembra 1997 privatno štejem za enega od svojih slikovitejših kariernih viškov.
Skratka: kar mene zadeva, je bilo kronanje šele v nedeljo za nazaj.
Bolj canterburyjski od Canterburyja
TVS se je pri prenosu oz. komentiranju kronanja izkazala za bolj nadškofovsko od samega nadškofa. Canterburyjskega, seveda. Voditelja prenosa Manica Janežič Ambrožič in Aleš Malerič ter komentatorja Igor Gerdina (zgodovinar) in Bogdan Dolenc (predstavljen kot teolog, iz previdnosti pa ne tudi kot “duhovni pomočnik in eksorcist”) so bili empirično dovolj podkovani glede tega, kdaj je ta in ta koronacijski artefakt bil stkan, skovan in pozlačen, prvič uporabljen, ob kronanju katerega kralja, katerega leta. S temi podatki so nevede, a ne nehote še stopnjevali “awe-inspiring” starodavnost, trajnost, vztrajnost, vzvišenost, famoznost v nulo naštudiranih tradicij.
Kraljevina kot limited edition demokracija ima svojo logiko, ki je mnogi ne razumejo več. Ker resno temelji na božji milosti, po kateri je bil monarh poslan. In na usmiljenosti in pripravljenosti taistega izbranca, da bo do svojih subjektov pošten in pravičen in zaščitniški.
Pravila, rituali, principi
Nisem eden izmed tistih, ki bi se po vedno bolj obvezujočih modnih zapovedih plebsa rad posmehoval plemenitašem in staromodnim običajem. V konkretnem primeru se ne čutim kompetentnega, da bi polemiziral z monarhijskimi bizarnostmi ali celo s sámo idejo monarhije in njenimi parafernalijami. Vsaj ne z monarhijo v deželi, ki ima kralje in kraljice že zelo dolgo in kjer se ta oblika vladavine večini podložnikov še vedno ne zdi nesmiselna.
Nisem prepričan, da bi bil po prepričanju republikanec, če bi po naključju bil britanski državljan. Vsaj od daleč imam namreč vtis, da kraljevina — z vsemi svojimi anahronističnimi, pompoznimi, z današnjega stališča smešnimi pravili, rituali in principi — ni nujno odslužena družbena ureditev.
Relikt
Res je, da je monarhija relikt, ki mu posodabljanje le komajda pomaga, in da je v globokem nasprotju z idejo enakopravnosti, kot jo pojmujemo danes. Kraljevina kot limited edition demokracija ima svojo logiko, ki je mnogi med nami ne razumejo več. Ker povsem resno temelji na božji milosti, po kateri je bil ta in ta monarh izbran, poslan. In na usmiljenosti in pripravljenosti taistega izbranca, da bo do svojih subjektov pošten in pravičen in zaščitniški. Ti pa se na to pač morajo brez checks and balances zanašati.
Ali kot je že leta 1969 prijazno in spodbudno rekel princ Filip:
“Popolnoma zmotna je predstava, da je monarhija v interesu monarha. Ni. Monarhija je v interesu ljudstva. In če se bo ljudstvo kadarkoli odločilo, da je tak sistem za njih nesprejemljiv, ga bo po svoji volji spremenilo.”
Mi frustrirani federalisti in republikanski vajenci pa ja znamo ceniti pravico do samoodločbe, kajneda?
Igor Grdina je nekaj najbolj dolgočasnega, kar je kdaj spregovorilo v eter. Eksorcista se ne spomnim, ker sem postal živčen in sem skrolal. Aleš Malerič pa je drdral letnice kronanj kot kak Urban Lavrenčič gole in prekrške na svetovnih prvenstvih, ki se jih nihče več ne spomni.
Perfekcionizem ritualov
Ne smemo pa pri tem zanemariti perfekcionizma ritualov. Tega niso nikjer prignali tako daleč kot ravno v Angliji in v Združenem kraljestvu. Ti njihovi eventi so fascinantni ne samo s stališča obredov samih in simbolizma gest, dejanj in rekvizitov, ampak tudi oblačilno, da ne rečem v modnem smislu, pa tudi v glasbenem in vizualnem, dizajnerskem. Če je kaj Gesamtkunstwerk, potem je to kronanje! Republikanski kritiki radi rečejo, da je ustoličenje monarha samo pravljica s kao srečnim in poučnim koncem. Jaz pa pravim, da je to Gesamtkunstwerk. Vrhunsko umetniško-obrtno delo. Pa ne samo umetniško-obrtno, ampak tudi družbeno-politično.
Historični, historicistični cirkus
Nočem pa omedlevati od navdušenja nad družbenimi in političnimi implikacijami monarhije in monarhičnosti. Kaj šele filozofirati o eventualnih prednostih konservativnosti in tradicionalizma pred današnjo arbitrarnostjo in na glavo postavljenimi mehanizmi družbene (ne)meritornosti.
Ta historični, historicistični cirkus občudujem kot sinestetično kulturno pašo za oči in druge čute. Kot recimo gotsko katedralo ali renesančno umetnino, samo s še več konteksti in bolj živimi protagonisti.
Obred v celoti in vsa tista ogrinjala, plašči, kroji, materiali, barvne kombinacije ter vezenine in potiski, pa tudi okorno graciozna slow motion koreografija, skoraj pantomima tistih, ki to nosijo … — vse to je morda res staro par sto ali tisoč let, vendar obenem tudi bolj odštekano od najbolj odštekane (oz. namišljeno odštekane) današnje mode ali česarkoli, kar si zna izmisliti moderna domišljija. S pomočjo umetne inteligence ali brez.
Temu niso bili kos
Vsemu temu TVS ni bila kos. Politični korektnosti, bogaboječnosti in diplomatski strahospoštljivosti na ljubo si v svojem komentiranju niti za hipec niso drznili poduhovičiti ali pobegniti iz cone udobja eksaktnosti. Niti z nianso v glasu si niso drznili dati vedeti, da je to vendarle srečen, posrečen, zateženo radoživ dogodek, ki bi se ga kak ljubitelj ceremonialnih nobel tračev celo z distance znal poveseliti.
Nisem prepričan, da bi bil republikanec, če bi po naključju bil britanski državljan. Vsaj od daleč imam namreč vtis, da kraljevina — z vsemi svojimi anahronističnimi, pompoznimi, z današnjega stališča smešnimi pravili, rituali in principi — ni nujno odslužena družbena ureditev.
Igor Grdina je v svojem eruditstvu že z glasom nekaj najbolj dolgočasnega, kar je kdaj spregovorilo v slovenski eter. Tistega eksorcista se sploh ne spomnim, ker sem postal živčen in sem skrolal. Aleš Malerič pa je drdral letnice preteklih kronanj kot kak Urban Lavrenčič nepozabne gole in prekrške na svetovnih prvenstvih pred petindvajsetimi leti, ki se jih nihče več ne spomni.
Ironično, najbolj zanimivo in prisrčno komentiran prenos kakega britanskega kraljevskega spektakla na TVS je bil pogreb princa Filipa 17. aprila 2021 — po zaslugi Mojce Mavec in izvrstne Polone Vetrih.
Neo-cons
Ne mislim, da bi kronanje morali ironizirati, kaj šele izkoristiti za obračunavanje z za nas nepredstavljivim družbenim redom. Vsaj ne na nacionalni televiziji. Toda tako zategnjenega prenosa že dolgo nismo spremljali. Malo sproščenosti in primerne doze duhovitosti ne bi škodilo.
Ampak v duhu prej citiranega vojvode za to pač ni bilo razloga: ljudem se to ni moglo zdeti niti malo zabavno. S podložniki poistoveteni si na prosceniju mogočnosti niso upali niti pisniti, demokratično emancipiranim pa tudi niso pihali na dušo, ker bi jih neo-cons lahko vsevprek narobe razumeli. Najbolj uravnotežen in najbolj dolgočasen prenos v zgodovini TVS in še eno znamenje informacijskega kolonializma! Uvažajo novice, pa jih ne znajo procesirati!