Roman Tujintuj zasavskega pisatelja Romana Rozine — ki se z naslovom naslanja na Kosmačevega Tantadruja — govori o nesprejemanju drugačnosti. Trk različnih svetov se dogaja v lovskem domu, v katerem paravojaška skupina zadržuje skupino beguncev. Na stran beguncev se postavi humanitarno društvo, ki v medsebojnih obračunih s čuvaji meje opozarja na solidarnost. Na dan prihajajo še drugi interesi, strahovi in osebne zgodbe domačinov. V nespoznavno sivino ostaja ujeta samo skupina beguncev.

Roman Rozine je bil lani nagrajen z Delovim kresnikom za zgodovinsko knapovsko sago Sto let slepote. Leposlovje je začel pisati šele v zrelih letih in od takrat napisal že kakih deset del. Tujintuj je izšel pri Mladinski knjigi. 

Roman Rozina: Tujintuj

Gostilniška soba se je počasi segrevala, zaspanost je leno vela med telesi. Nekaj beguncev je podleglo toplemu toku, še vedno stisnjeni in skrčeni so v kotu sobe utonili v spanec. Morda so bili bolj utrujeni kot bedeči sotrpini, mogoče manj vzdržljivi ali ne tako prestrašeni, povsem sprijaznjeni s tistim, kar jim bo namenila usoda. Marijanov pogled se je vsake toliko samo na kratko ustavil na njih, njegova pozornost je v večji meri veljala moškim, zbranim okrog igralne deske, ki so metali kocke, in sivolasemu beguncu z iznakaženim obrazom, pri katerem so sedeli prevajalec in oba humanitarca.

Marijan se je razkoračil pri peči, stal je nepremično in vzravnano. Brankove besede, naj jih ne izpusti iz oči, so se mu valjale po slušni cevi, še vedno je čutil njegov stisk na rami. Dotik je bil dejanje popolnega zaupanja, razglasil ga je za stražarja, na katerega se je moč zanesti in čigar budnosti ne bo ušla nobena malenkost. Bilo je laskavo, a tudi zahtevno; Marijan je bil napet kot struna, naloga je terjala popolno zbranost. Kadar so mu veke postale pretežke, se je dvignil na prste in se spustil nazaj na cela stopala ali pa si je močno stiskal na hrbtu sklenjene roke, se ščipal vanje.

Ne bo zakinkal, je odgovarjal toploti, ki ga je objemala od zadaj, ne bo razočaral Branka, vedno je mož beseda, čuvati domovino je privilegij. Bilo bi mu ljubo, če bi se budni zgledovali po skupinici, ki je v kotu sobe potonila v sen. Humanitarci nenehno poudarjajo, kako hudo jim je, a očitno imajo še dovolj energije za otročje igre, je pomislil. Njegov oče bi jim predpisal več dela. Kadar se mu je kdo potožil zaradi nespečnosti, je vedno odgovoril, da je utrujenost najboljše uspavalno sredstvo.

Poigraval se je z mislijo, da bi jim enostavno ukazal, naj zaspijo. Vsaj Mira bi ga gotovo zavrnila. Neznatna je, a ostra, najbrž bi spet vzrojila, da ni jetnica, ki bi ji on vsiljeval svoj red, da se bo odločala sama.

Lahko bi ugasnil luč, se je domislil rešitve, ki mu je v trenutku postala všeč. Nikomur ne bi ukazal, a bi jim vseeno popolnoma jasno sporočil, da je čas za spanje. Mira bi seveda godrnjala, a bi jo lahko kratko zavrnil, da elektriko plačujejo lovci, zato je njihova odločitev, kdaj bodo luči prižgane in kdaj ugasnjene. Spogledoval se je že s stikalom pri vratih, ko je začel omahovati. Tema bi brez dvoma ustavila igralce, prevajalec in tisti okrog njega pa bi se mirno pogovarjali naprej, morda še nalašč bolj glasno. Zdaj jih vidi, če že ne razume njihovega govorjenja, lahko vsaj opazuje, kaj počno. Ne, ne bo ugašal luči, se je odločil, mora jih imeti na očeh, sploh sivolasca. 

Četudi bi mu Branko o njem ne povedal tistih čudaških stvari, bi bil nanj posebej pozoren. Zgodba o tem, da mu na glavi poganjajo britve, je zagotovo zlagana, malo prej si je sam segel v lase in se ni zgodilo nič. Druga čudežna sposobnost, da lahko s pogledom uroči sogovornika, se mu je zdela bolj verjetna. Orientalci so zelo drugačni od njih, pri njih se dogaja marsikaj, kar je tukaj nepredstavljivo.

Marijan ne more razumeti, zakaj država na meji ne zgradi neosvojljivega zidu, zakaj se ne ogradi od orienta. Meje pušča odprte kot sprehajališča, vsa evropska politika prijazno kramlja s tujci, ki vdirajo na njeno ozemlje. Čeprav je popolnoma jasno, da želijo kot nekdaj Turki oslabiti Evropo in uničiti tukajšnji način življenja, nihče ne udari s pestjo po mizi.

Peter jim je pred nekaj dnevi zaupno povedal, da na dan prihajajo okoliščine o zaroti velikanskih razsežnosti. Nerazumno obnašanje oblasti postaja v luči tajinstvene mednarodne zarote smiselno, saj naj bi bili vanjo vključeni številni pomembni politiki. Roji beguncev naj bi bili samo prednja, vidna stran te satanske prevare. Njihovi vdori bodo spremenili Evropo, jo razdelili in sprli, pahnili v državljanske vojne, uničevanje in pomanjkanje. Medtem ko se vsi navidezno ukvarjajo s temi razmerami, spletkarski Američani in Židje na vse bolj izpraznjenih prostranstvih Azije in Afrike kradejo nafto in vse drugo, kar je kaj vredno. Z eno potezo bodo povsem oslabili Evropo in zasegli večino svetovnih naravnih bogastev. Najbolj vplivni evropski vladarji so podkupljeni, zato vztrajno gledajo stran, čeprav vedo, kaj se dogaja, in vidijo, kam vodi njihova medla politika.

Pregnal je strašljive misli. Tudi Peter jim je svetoval, naj si ne razbijajo glav s tem spletkarjenjem. Za zdaj si ob njem še veliko pametnejši brez uspeha lomijo zobe, saj marsikaj še ni dovolj razjasnjeno. Vedno jim reče, da je najpomembnejše, da vsak brezhibno opravi svoje naloge, postori tisto, kar je v njegovi moči, kar se od njega zahteva.

Sam mora najprej razmisliti, kako naj Branku opiše Bernarda. Rad bi se spomnil česa tehtnega, kar so vsi drugi spregledali, želel je oblikovati stališče, do kakršnega se uspe dokopati samo pronicljiv opazovalec. Težava je bila, da ni opazil nič takega. Bernard se mu je zdel odsoten, nezainteresiran, ne povsem pri stvari, na kar je namigoval že Branko. In on se bo moral nazadnje tudi odločiti, to je dolžnost vodje. Marijan verjame, da je taka odločitev zelo težka. Ima premalo ljudi, da bi lahko učinkovito nadzoroval mejo, po drugi strani pa je včasih celo boljše, kadar je ekipa manjša, a so v njej vsi popolnoma enotni, predani, odločni, trdni.

Kako bi se odločil, če bi bil on vodja? se je vprašal. Brez dvoma bi bilo zanj še veliko težje, ker ima manj podatkov. Branko zagotovo ve marsikaj o Bernardu, sam pa se je prvič srečal z njim. Vseeno, kaj bi mu odgovoril, se je znova postavil pred dilemo, naj ga obdrži ali nažene. Ne more pokimati, da, Bernard spada k njim, niti odgovoriti z ne, naredili bi si slabo uslugo, če bi ga sprejeli. Lahko pa Branku iskreno pove, kako on vidi to zagato. Homogenost ekipe je pomembnejša od njene številčnosti. Podobno je kot pri narodu, se mu je porodila primerjava. Ostro nasprotuje možnosti, da tujci z nekimi birokratskimi postopki pridobijo tukajšnje državljanstvo, ker se zanj odločajo izključno zaradi koristoljubja. Njih ne zanima zgodovina države, ki jih je sprejela pod okrilje, ob praznikih ne bodo izobesili njene zastave, ne bodo si položili roke na prsi, kadar bo zaigrala himna, še učenje jezika jim je odveč. Ničemur, kar so prinesli s sabo, se ne bodo odrekli, posmehovali se bodo tukajšnjim vižam in na balkonih glasno navijali svoje melodije, podobne volčjemu tuljenju. Preračunljivci so, ki jih zanimajo delovna mesta, socialne pomoči in subvencije, ki jim jih država darežljivo namenja.

Tako mu bo povedal, je bil zadovoljen. Bernardu ne bi rad naredil krivice, a morda je za vse boljše, če bi šel v nekakšno čakalnico, kjer bi iskreno razmislil o sebi in o lovski družini, kaj pričakuje od nje in, kar je še pomembnejše, kaj ji je pripravljen nuditi. Lovska družina pa bi si o njem v tem času lahko ustvarila ustrezno sliko. Tako bo povedal Branku, si je prikimaval. Premalo ve o Bernardu, da bi soglašal z njegovim članstvom ali mu nasprotoval, a včasih je bolje ne hiteti, si vzeti nekaj več časa za razmislek.

Glasno razburjanje enega od beguncev, ki so spremljali igro s kockami, mu ni pokvarilo zadovoljstva. Mirno je zaklical proti skupini, naj se umirijo, a ga ni nihče slišal ali razumel. Glasneje je ponovil, naj ne vpijejo, a se je prepirljivo razpravljanje, pospremljeno z živahnim mahanjem, nadaljevalo. Zazibal se je, kot bi si hotel dati pospešek, preden se kot krogla na kegljišču zažene mednje, a ga je Miha prehitel. Počepnil je ob najglasnejšem prepirljivcu, ga objel čez rame in mu začel nekaj pojasnjevati. Moški je večkrat pokimal, nekajkrat je s pogledom ošinil Marijana.

Igra se je vrnila v prejšnjo tihost, slišali sta se celo kocki, ki sta se preobračali po tleh, in drsanje ploščic, ki sta ju igralca premikala po deski. Igralna plošča, ki se je zložila v škatlo, je očitno preživela že marsikaj, bila je vidno obrabljena. Manjkajoče ploščice so nadomeščali srebrni in bakreni kovanci. Tako kot vse drugo so bili tudi ti zdelani in umazani, včasih je bilo težko videti, kam spada kateri, a igralcema in opazovalcem to ni povzročalo težav.

Miha je stopil k Marijanu: »Brez skrbi, vse je v redu, samo igra jih je malo zanesla.«

»Prestari so za take otročarije,« je bil odločen Marijan, »prepirajo se kot otroci, čeprav že ime igre terja, da se ne smejo jeziti.« 

Miha ga je najprej začudeno pogledal. »Saj ne igrajo človek, ne jezi se. To je njihova igra, ki ji rečejo tavla …«

»Kakorkoli, zabava za otročaje …«

»Ne, to je starodavna igra, ki terja veliko razmišljanja. Pri njih je zelo priljubljena. Obstajajo celo mednarodni turnirji, kot pri šahu, igra se v pravih igralnicah in na spletu …«

»Če si že tak poznavalec: od kod ta igra izvira, komu so jo ukradli?«

»Zakaj naj bi jo komurkoli ukradli? Igre nastajajo in se pozabljajo. Verjetno se najbolj priljubljene selijo z območja na območje, iz generacije v generacijo in ostajajo žive.«

»Prav zato. Dobro veš, da tile prihajajo iz zaostalih krajev in so intelektualno manjvredni.«

»Prvič slišim,« je posmehljivo prhnil Miha, »mislil sem, da rasističnih zablod te vrste nihče več ne vlači s smetišč zgodovine.«

»Opravljene so bile številne meritve in raziskave, ki jasno dokazujejo, da smo inteligentnejši od njih. Malo moraš pobrskati po internetu in boš našel veliko gradiva. Tudi zgodovina ponuja vrsto dokazov, da smo sposobnejši, bolj prilagodljivi. Poglej samo, kakšne imperije so imeli včasih, Egipt, Kitajska, Perzija, pa so vse zavozili,« je zdrdral Marijan, kot bi recitiral naučeno lekcijo.

»Tvoja teorija ima hudo napako,« je bil tudi Miha vešč tovrstnih prerekanj. »Da so mogočni imperiji lahko šli k vragu, so jih morali pred tem ustvariti.«

»Sami niso ničesar ustvarili. Nekaj so nakradli na roparskih pohodih, drugo pa so jim naredili sužnji. Sami pa so bili tako zelo leni in nesposobni, da še tega niso znali ohraniti, kar jim je padlo z neba.«

»Kako pa se s tvojo razlago ujema dejstvo, da so propadli tudi imperiji, ki so imeli domicil v zahodnem svetu? Če smo po tvojem mnenju toliko pametnejši in boljši, zakaj so šla rakom žvižgat vsa zahodna cesarstva? Ali smo torej tudi mi nesposobni in …«

»Ne, veliko sposobnejši smo,« je Marijan prepirljivo preglasil sogovornika, »manjka nam samo več reda in discipline. Pomehkužili smo se, preveč popustljivi smo. Vsiljivce bi morali zapoditi tja, od koder so prišli. Ampak ne, mi jih raje objemamo in tolažimo. Varnost se zdi povsem samoumevna, groženj ne prepoznavamo …«

»Ne, ne, vse si pomešal. Veš, zakaj so propadli njihovi in naši imperiji? Zato, ker so stvari spremenljive. Težave se kopičijo in kopičijo, dokler se družbeno ravnovesje ne podre. Če bi bili vladarji in njihove klike manj sebični in bolj solidarni, če bi kdaj pogledali izza ograj svojih graščin …«

»Ničesar nisem pomešal. Ti in tebi podobni ste tisti, ki bi dovolili, da se vse premeša. Vi zagovarjate multikulturnost. Vi bi pustili tem ljudem, da prihajajo, kakor se jim zljubi. Pustili bi jim tudi, da nam zavladajo. Še to vas ne moti, da si zlepa ali zgrda jemljejo naša dekleta. Jih boš branil tudi takrat, ko si bodo morale zakrivati obraze? Ali je zate sprejemljivo, da jih tako izpostavljajo kot manjvredne.«

»Kakšne neumnosti kvasiš. Ženska je največji zaklad, zato jo ljubosumno skrivajo pred pogledi. Tebi se je povsem zmešalo …«

»Se je torej zmešalo tudi znanstvenikom, ki so dokazali, da obstajajo velike razlike v inteligentnosti med narodi in rasami?«

»Kateri znanstveniki, kakšne razlike? Izmišljuješ si, ti si nor …« se tudi Miha ni več krotil, a ga je Marijan nahrulil, naj ga posluša do konca.

»V nekaterih okoljih za preživetje ni treba narediti skoraj nič. Narava je bila darežljiva s soncem in vodo, vse uspeva samo od sebe. Znanstveniki so opazili, da zato tam ni nobene selekcije in nobenega kakovostnega preskoka. V zahtevnejših življenjskih pogojih, poglej samo naše mrzle zime, pa je vse veliko težje. Na takih območjih se ves čas bije huda borba za obstanek, zato se dedni zapis izboljšuje iz roda v rod.«

Mira je stopila k prepirljivcema. Preden ji je uspelo Miho karkoli vprašati, ji je Marijan svetoval, naj svojega sodelavca nauči osnovnih manir. »Meni je vseeno, če Miha trmasto kot osel vztraja v zmoti. To je njegov in vaš problem, dokler svoje krive vere ne razširja v lovskem domu. To pa že ne gre več. Nobene pravice nima, da z žalitvami plačuje prijaznost, ker smo mu ponudili streho in mu ni treba stati na mrazu.«

Odločno je odkimala: »To tožarjenje mi lahko prihraniš. Poznam Miho in vem, da ni nikoli žaljiv. Nisem pa prepričana, da velja to tudi zate. Malo prej sem slišala, da si govoril, kako so ženske manjvredne.«

»Ni res, rekel sem, da z njimi tako ravnajo v državah, od koder prihajajo migranti. Za te, ki jim vidva pomagata in jih podpirata, so ženske manjvredne.«

»O nobenem v tej sobi ne veš, kakšen odnos ima do žensk, do matere, sestre, žene, hčere, sosede, trgovke.« Mira se mu je zazrla v oči: »No, kakšen je tvoj odnos do enakosti žensk in moških?«

»Ne moremo biti povsem enaki, saj se že po zunanjosti vidi, da smo različni.«

»Se ti zdi prav, da ženske za enako delo prejemajo nižjo plačo kot moški?«

»Meni se zdi narobe, da ženske sploh hodijo v službo. Morale bi biti doma, biti žene, matere in gospodinje. Naloga moškega je, da dela in zasluži toliko, da žena in otroci ne trpijo nobenega pomanjkanja.«

Mira je globoko zavzdihnila: »Upam, da te nobena ne vzame k sebi v posteljo, da ne boš imel možnosti razplojevati teh srednjeveških blodenj. Tako so razmišljali in ravnali takrat, ko je bila Zemlja ploščata in je Sonce še krožilo okrog nje.«

»Tak je naravni red stvari, pa če se stokrat postaviš na glavo.«