Ko sem bil majhen, sem bil trainspotter. Z očetom sva redno hodila na sprehode na železniško postajo, ker sem hotel gledati prihajajoče in odhajajoče vlake. Na postaji sem se tudi naučil brati cirilico. Vsaj "МАРИБОР", če že ne drugega. Vedno sem si želel, da bi bil stolp z uro in z na vse strani obrnjenim izveskom TAM — ki me je spominjal na Miki Miško — razgledni stolp, tako kot tisti na koncu vlečnice Stolp na Pohorju.

Bolj kot arhitektura so me takrat zanimale lego kocke. Sem pa pozneje zadovoljen izvedel, da je postajo (1955/57) projektiral Milan Černigoj (1912–1978). Milan je bil brat Jaroslava Černigoja (1905–1989), ki je z Aleksandrom Devom (1903–1967) projektiral tudi Hranilnico dravske banovine (1931/32) na vogalu Slovenske in Tyrševe in Hutterjev blok (1940/44), samostojno pa tudi hotel Slavija (1963).

Takrat še nisem mogel vedeti, da se bom v življenju toliko navozil z vlaki. Zlasti na relaciji Maribor–Ljubljana (v obe smeri). A ta kolumna ne bo samo o vlakih, ampak o prevoznih sredstvih — ne nujno javnih —, malo pa tudi o arhitekturi.

SNCF

Po zaslugi naše male SNCF (Société nationale des chemins de fer français) sem v življenju zapravil veliko preveč časa na vlakih. Francoski TGV potrebuje za 512 kilometrov od Pariza do Lyona pičlih 110 minut. To je samo pet minut več, kot je potreboval tako imenovani pendolino pred več kot petindvajsetimi leti — ko so SŽ kupile to fantastično novotarijo — za 156 kilometrov med Ljubljano in Mariborom.

To je sicer napredek. V 80. letih je študentski vlak v nedeljo zvečer vozil 185 minut (od 20:00 do 23:05). Gretje pod sedeži na poljskih gomulkah je delalo non-stop — tudi poleti —, ob postankih pa je vedno nekaj klokotalo. A kaj bi to. V vagonih je bilo prijetno zakajeno.

Protest

Premnogokrat sem to pot prevozil tudi z avtom. Od starih časov, ko smo se s čudnimi avti cijazili čez klance med Slovenskimi Konjicami in Frankolovim — da Trojan brez tunelov niti ne omenjam —, do lanskega poletja, ko so bili na avtocesti zaradi del najzamudnejši zastoji v zgodovini te prometne žile.

Vmes je bila še Slovenika. To je bila tripasovna psevdoavtocesta Hoče–Arja Vas, kao provizorična, za katero pa si je Dars vendarle drznil zaračunavati cestnino (v kešu, to je bilo še pred ABC). Ampak ko sem zaradi nekega norca enkrat za las ušel smrti, sem se odločil, da se ne bom več pustil nategovati. Napisal in podpisal sem izjavo, da “iz protesta ne bom plačeval cestnine, ker mi DARS ne more zagotoviti take varnosti kot na avtocesti”. Zadevo sem si sprintal in skupaj s cestninskim listkom delil kontrolorjem na izstopni postaji — in brez besed peljal naprej. Nikoli me niso zaradi tega oglobili.

Trenutno se v Ljubljano in nazaj največkrat vozim s tako imenovanimi “prevozi” (Prevoz.org). Če nimaš (svojega) avta in če se ti ne mudi zelo histerično, je car sharing še kar zadovoljiv kompromis med stroškom in udobjem — seveda pa je treba zadevo naštudirati. Naključno druženje z ljudmi je tudi neizčrpen vir malih socioloških študij in konverzacijskih zgodbic.

“Nje se, ljubca, veselim!”

Štirideset let in več po tem, ko sem se največ vozil z vlaki in ko še ni bilo digitalnih displejev z voznimi redi — kar je edina razlika med takrat in danes —, bo v Ljubljani zgrajena nova železniška postaja. (“Bliža se železna cesta,/nje se, ljubca! veselim;/iz Ljubljane v druge mesta,/kakor tiček poletim." — Dejansko: človek se tega veseli tako otročje kot sredi 19. stoletja!) Pa avtobusna tudi.

Spomnim se, ko je bila zgrajena mariborska avtobusna postaja (1989). Delo Boruta Pečenka (1930–1992) in Iva Goropevška je bilo videti kot pravo čudo postmodernizma. Pa si jo poglejte danes! Arhitektura gor ali dol, avtobusna postaja zgleda zanemarjena in nekoristna kot Gosposka ali kot mala tržnica med Kersnikovo in Dominkuševo. In to ne da ne bi bilo potnikov in avtobusov! Očitno bo treba še enkrat preveriti staro resnico, da dobra arhitektura spodbuja neko funkcionalnost. Ne, očitno je bolj res, da disfunkcionalna raba kvari arhitekturo, ki ob tem nemočno propada — ne da bi se kdo dotaknil enega samega zidka ali tlakovca.

Vnuki in pravnuki

Razen če doživim zelo visoko starost, pa ne bom dočakal brzovlaka, ki bi razdaljo med Mariborom in Ljubljano premagal v manj kot eni uri ali celo v tridesetih minutah. Si predstavljate tak luksus?

Nedavno mi je nekdanji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec razlagal, da bi samo umeščanje nove proge v prostor trajalo vsaj dvajset let — šele potem bi jo lahko začeli graditi. Po njegovem ni problem denar. Problem da je zakonodaja, ki civilnim iniciativam in vsakemu posamezniku, ki ima pet minut časa, omogoča vlaganje pritožb na razne instance, te pa potem kot strokovni, neodvisni organi zavlačujejo ali celo minirajo postopke in projekte, čeprav so tako kot investitor del iste države, ki hoče nekaj zgraditi.

Zato bi bilo treba sprejeti zakon o strateških gradnjah oziroma objektih — s točno določenim seznamom le-teh —, da to birokratsko podjebavanje pod krinko strokovnosti in naravovarstveništva ne bi bilo več mogoče.

Sicer pa svečano obljubljam, da bom peljal vnuke (ali pravnuke) na postajo, ko bo pripeljal prvi slovenski TGV.