Pred referendumi sem v poročilih iz parlamenta opazil, da so si poslanci SDS čez cel pokrov prenosnika nalepili grdo zeleno sporočilo, kako glasovati. Videl sem disproporcionalno velik ZA, podrobnosti pa nisem registriral. Niti se ne spomnim, koliko propagandistov je bilo in kateri so bili. Pa saj niti ni pomembno.

Sem pa že takrat pomislil, kakšna je to pogruntavščina, da si desničarji sredi DZ delajo na tak način reklamo. Nalepka je bila v bistvu transparent, le da ga niso vihteli v rokah, kartonskega, na štil montiranega, ampak so si ga napopali na napravo. In čakali, da jih ujame kamera in da nas še na ta način lobotomirajo s svojim političnim sporočilom.

Samo test

Glede na vse traparije, ki so se v politiki takrat dogajale, sem na prefrigani način indirektne poslanske komunikacije takoj pozabil. Te dni pa je zadevo reaktualiziral in nadgradil Žan Mahnič.

SDS-ovec seveda ni govoril o tem, da se poslancem ne spodobi, da molče trobentajo oz. negibno mahajo s transparenti, ki jih ni mogoče niti prepovedati, niti promptno na ukaz umakniti. Razgovoril se je o tem, kako je Televizija Slovenija poslance SDS s prenosniki z nalepkami snemala oz. ni snemala.

Po njegovih besedah je to bil “v bistvu samo test”, da nam dokaže, “kako politično ultralevičarska je ta RTV Slovenija” — ki je “po petih sekundah” preklopila na drugo kamero in začela snemati iz drugega rakurza.

Podmukli Mahnič je očitno menil, da sta režiser prenosa seje parlamenta in še kak dežurni urednik tako neumna — ali morda celo simpatizerja SDS —, da bodo razstavljeni oz. podtaknjeni rekviziti ostali v kadru, kot da se nič ne dogaja. In da bo to pač brezplačna reklama za glasovanje za na referendumu.

Pet sekund

In ker do tega hvala bogu ni prišlo, je seveda padlo po nacionalki. Ki jo je Mahnič razglasil za “ultralevičarsko”. Zaradi tega kadriranja.

Mimogrede: ni se mi ljubilo preverjati, ali je res, da je režiser “čez pet sekund”, ko je Mahnič iz infantilne empirične objestnosti potisnil računalnik v kader, da smo ga kao vsi videli, svičnil na drugo kamero, da ga spet nismo. Te debilane od parlamentarnega programa pa res za nič na svetu ne bom gledal. Sam pri sebi tudi dvomim, da bi Mahnič svoj test sploh znal in mogel izpeljati. Tudi če je v dvorani spremljal prenos po računalniku ali telefonu, bi že zaradi zamika težko koordiniral kadre s prenosnikom.

Bruxelles Connection

Včeraj pa je padlo tudi po dopisniku Dela iz Bruslja. Peter Žerjavič je nič hudega sluteč objavil podatke o tem, kako so volilni upravičenci glasovali na diplomatsko-konzularnem predstavništvu v Bruslju. Guess what? Jebeno več jih je bilo proti, res jebeno več kot v Sloveniji. Tričetrt.

Kar seveda Mahniču spet ni bilo všeč, zato je tamkajšnje volivce ozmerjal z “levaki”, Žerjaviču samemu pa pripisal, da se v Bruslju zato počuti “kot riba v vodi”.

Sama sebi

Čeprav je dopisnik samo neprizadeto navedel rezultate glasovanja, je poslanec predpostavljal, da mu je to všeč. Pravilno! Dobra polovica Slovenije vladi privošči neuspeh in se z mešanico zgroženosti in škodoželjnosti veseli vsake nesramnosti, ki jo SDS-ovci in njihovi medijski in operativni sateliti provalijo.

Permanentno kolerični Mahnič tega seveda ne razume. Tega pa ne razume niti Janša sam, ki se vrača v staro popadljivo formo. Desnica se ne zaveda moči averzije do oblasti, ki jo lahkomiselno spodbuja med normalno mislečimi in lepo vzgojenimi ljudmi. Vlada brez popuščanja šunta svoje že tako ali tako prepričane privržence, vendar s tem odvrača od sebe neantijanšiste, ki še znajo razmišljati s svojo glavo in ne prenašajo njenih provokacij. Vlada sama sebi koplje jamo.

Mene to kot cinika zabava. Želim si še več tega. Danes se bom posvetil Jeretičevi “deratizaciji”, v nedeljo pa bom gledal proslavo ob petintridesetletnici “osvoboditve”.