O podvigu Rjojuja Kobajašija, ki je na Islandiji poletel na smučeh 291 metrov daleč, se je v preteklih dneh ogromno govorilo. Upravičeno. Če ga postavimo v zgodovinski okvir, je ta izjemni dosežek zgodba o neverjetnem napredku in razvoju smučarskih skokov oz. poletov. Prvi svetovni rekord, ki se ga spomnim sam, je 181 metrov Pavla Ploca v Planici. Enainštirideset let pozneje in več kot sto metrov dlje. Neverjetno.

Ampak Kobajašijev polet — čeprav nesporno najdaljši v zgodovini tega športa — ni svetovni rekord. Tega statusa nikoli ne bo dobil. Ker ni bil dosežen na uradnem tekmovanju, v konkurenci drugih tekmovalcev. Ker se je zgodil mimo veljavnih pravil, tako glede opreme kot glede zahtevanih standardov meritve dolžin. In za povrh še na skakalnici, ki ni homologirana. Ali je problem tudi v tem, da je ta na Islandiji, kjer o smučarskih skokih pač nimajo pojma, ne vemo.

Za in proti

Šalo na stran. Odločitev krovne organizacije je bila pričakovana. Še posebej, če poznamo prakso omejevanja dolžin poletov, ki gre v sicer legitimni skrbi za varnost tekmovalcev večkrat odločno predaleč. Včasih tudi v sfere absurda. Ne, tistega zabetoniranja rekorda pri 191 metrih oboževalci tega športa ne bodo FIS nikoli odpustili. V burni debati ob norih 291 metrih je bilo seveda na tapeti tudi to poglavje iz zgodovine športa. (Da je razlika med daljavama natanko sto metrov, se zdi kot norčevanje načrtovalcev islandsko-avstrijsko-japonskega projekta iz tistih, ki so za smučarske skoke odgovorni. Čeprav je to zgolj zabavno naključje.)

Marsikateri argumenti — tako za kot proti — so na mestu. Vrednotenje Kobajašijevega dosežka je dejansko kompleksna stvar, ki jo lahko preslikamo tudi na druga področja. Tudi tista, ki s športom nimajo nobene zveze. Vprašanja konkurence, enakih izhodišč in možnosti, istih pravil, individualnih sposobnosti, različnih interesov in sistemskih okvirov. V tej 291 metrov dolgi zgodbi lahko preberemo marsikaj. Eden od vidikov je tudi eden od kotov prej omenjenega geografskega trikotnika. Islandija je dala prostor in idealne pogoje, Japonska je prispevala znanje in genialnost, Avstrija pa je dala — denar.

Kaj je sploh rekord?

Avstrija je v smučarskih skokih sicer velesila, toda v konkretni zgodbi je (samo) v vlogi financerja. Seveda ne Avstrija kot država. Gre za avstrijsko podjetje Red Bull. Zakaj so se pri znanem proizvajalcu energijskih pijač odločili za Kobajašija in ne recimo za Stefana Krafta — ki bi bil kot Avstrijec in uradni svetovni rekorder najbolj logična izbira —, ne vemo. To v končni fazi niti ni pomembno. Teh 291 metrov je pač projekt Red Bulla. In vodilne pri Red Bullu je zanimal rekord.

Kaj pa je v športu sploh rekord?

Rekord v resnici ni odraz maksimalnih človekovih zmožnosti, temveč najboljši možni rezultat v danih okoliščinah in pod določenimi pravili. Ni stvar individualne genialnosti v laboratorijskih pogojih. Ne govorimo o znanosti, govorimo o športu. Šport pa je v bistvu tekmovanje. Najprej tekmovanje z drugimi, šele potem premagovanje limitov in premikanje mej dosegljivega.

Če ni tekmovalcev, ni tekmovanja. In če ni tekmovanja, ni športa.

Prispodoba enakih možnosti

Kaj je potemtakem neverjetni polet Rjojuja Kobajašija? Je to športni dosežek? Športni uspeh?

Naj si za trenutek dovolim biti ciničen: 291 metrov je poslovni podvig. Nič več in nič manj. Ni jih veliko, pa vendar bi bil namesto japonskega mojstra poletov lahko tako daleč poletel tudi kdo drug. In v trikotniku Islandija–Japonska–Avstrija je daleč največ teže na slednji.

Pa je v tem kaj spornega? Vse nas zanima, kje je meja. Zdaj smo dobili odgovor. Seveda ne dokončnega, ampak ravno v tem je čar. Ta trenutek je odgovor 291, čez nekaj let pa bo morda že več. Nekdo je ta konkretni odgovor financiral. Nekdo je vanj investiral. Nekdo ga je plačal. In da ima investitor vedno svojo računico, je jasno. S tem ni nič narobe.

Ali pač?

Denarji, ki se obračajo v športu, so perverzni. Toda šport v svojem bistvu vendarle ostaja vsaj prispodoba enakih možnosti. Zato ne maram golfa. Ker za to, da ga igraš, rabiš denar. Nogomet imam rad zato, ker lahko žogo brca vsak. In tudi ko na igrišče finala Lige prvakov priteče 22 perverzno preplačanih juncev, veljajo za njih ista pravila kot na kateremkoli igrišču tega sveta.

Pro forma

Vem, konkretno mešam jabolka in hruške. V preteklosti je bilo že veliko podobnih spektakularnih podvigov v režiji takšnih ali drugačnih financerjev. Gotovo se spomnite Eliuda Kipchogeja, ki je pred petimi leti na Dunaju kot prvi človek v zgodovini pretekel maraton pod dvema urama? No, takrat sta bila glavna Ineos in Nike.

In spet: rezultat je nor, z eksperimentom samim pa ni nič narobe. Kljub vsemu pa imamo športni navdušenke in navdušenci raje, da se poslovneži — neglede na dejstvo, da s finančnimi vložki cel cirkus dejansko omogočajo — držijo v ozadju. Vsaj pro forma. S tem nekako pripomorejo k temu, da šport obrži svoj obraz in da daje vtis zvestobe (spet vsaj pro forma) temeljem, na katerih sloni. V nasprotnem primeru ima vse skupaj slab priokus. Podoben tistemu, ko se ob športnih uspehih kot po pravilu na neki točki vedno zraven prislinijo politiki.