Večina volilcev ima poln kovček Golobove vlade. Tudi jaz. S to razliko, da na naslednjih volitvah zaradi tega ne bom polagal upanja v desničarsko alternativo. To zame ni nikakršna alternativa. No, je alternativa, ampak si je ne želim. Bil bi zadovoljen, če bi lahko bil še naprej nezadovoljen s to — ali s kakšno podobno levo (ali domnevno levo, samodeklarirano) —, omejeno sposobno in operativno in komunikacijsko nerodno vlado. Niti malo mi ni do tega, da bi se oblasti spet polastili grozeče disruptivni, revanšistični, revolucionarni ali pravzaprav kontrarevolucionarni janšisti. Bog ne daj!

Kaj je na tehtnici?

Permanentna državljanska vojna

Jaz sem apolitičen in antipolitičen. Politika je zame nujno zlo, zato mi je skorajda vseeno, kdo je na oblasti. Zdi se mi, kot da to ni moja stvar. Iz izkušenj namreč vem, da še nobena oblast ni direktno in konkretno ali vsaj ne občutno vplivala na moje življenje. Oblast mi je všeč ali ne, a neglede na to gre življenje naprej. 

Kar pa ne pomeni, da me politika ne zanima. Seveda me zanima. Toda ne kot zainteresiranega, po možnosti ozaveščenega občana, ampak bolj kot ciničnega, skeptičnega in pristranskega opazovalca politikov kot soljudi. Bolj kot sama funkcionalnost države — in bolj kot blagri, ki jih državljani od tega funkcioniranja pričakujemo —, me zanima, kako politiki razmišljajo. Kako razmišljajo o domu in svetu, o zgodovini, o življenju, o vojnah, o smrti, o znanju in zdravju, pa tudi o oblasti in politiki sami in demokraciji. Kako govorijo, kako se izražajo, kaj jih zanima. Kako se nosijo in kakšen imidž furajo.

Zrcalna slika koga ali česa 

Za moje večno politično nezadovoljstvo in državljansko indiferentnost pa niso zaslužni samo tisti, ki so na oblasti, ampak tudi tisti, ki so v opoziciji. Na oblasti so pač tisti, ki jih je izvolila večina, v opoziciji pa tisti, ki jih je izvolila manjšina.

Toda eni in drugi so zrcalna slika ljudstva. Kakršen folk, takšna oblast. In obratno, seveda: tudi ljudstvo je zrcalna slika oblasti. Ljudje so zmotno prepričani, da je glasovanje na volitvah v sistemu predstavniške demokracije nekakšno pooblastilo, da smejo svojo družbeno odgovornost in ideološko pripadnost scela prevaliti na izvoljene politike.  

Zato me politika zanima kot tako imenovani kulturni boj. Kot ideološki konflikt med vlado in opozicijo. Ideološki konflikt med tistimi, ki so izvolili politike na oblasti, in tistimi, ki so izvolili opozicijo. Intrigira me ta permanentna državljanska vojna. Civilna vojna, kot se temu bolj posrečeno reče v angleščini. Čeprav ne vedno civilizirana.

Gospodinjske zadeve

In ker je to vojna, me seveda zelo zanima, kdo bo zmagal. Pa ne samo zanima. Zato v okviru svojih znanj in zmožnosti tudi navijam za tiste, s katerimi se lahko do neke mere identificiram. Do neke mere pravim zato, ker se kot apolitičen in antipolitičen civilist ne morem identificirati s politiki — načeloma ne z vladnimi ne opozicijskimi —, lahko pa z njimi delim nekatera zgoraj omenjena razmišljanja.

Zato pravim, da si ne želim, da bi na oblast že spet prišla desnica. Verjetno bi Janševa vlada res uredila nekatere konkretne, gospodinjske zadeve, ki jih aktualna vlada ali katera od prejšnjih — bolj ali manj levih, seveda — ni znala ali mogla (tudi po zaslugi aktualne opozicije). Neglede na svoje volilne preference bi državljani to znali odobravati.

Koristi in škoda

A te koristi, ki bi načeloma lahko bile motivacija, da bi se na naslednjih volitvah večina nenačelno odločila za alternativo, ne odtehtajo škode, ki bi jo povzročila vrnitev desnice na oblast.

Zato si ne želim, da bi bili na oblasti obsedenci od osamosvojitvenega domoljubja. Ne želim si na oblasti ekstremističnih politikov. Ne želim si na oblasti ljudi, ki izkopavajo in štejejo kosti zato, da kao prepričljiveje obračunavajo s političnimi konkurenti. Ne želim si na oblasti tistih, ki pod krinko pietete poveličujejo domače izdajalce. Ne želim si na oblasti revizionistov polpretekle zgodovine. Ne želim si na oblasti tistih, ki so prepričani, da morata biti umetnost in kultura v službi njihove resnice in njihovih vrednot. Ne želim si na oblasti ljudi, ki jim je koncert ustaško-militaristične pop glasbe lifestyle doživetje. Ne želim si na oblasti ljudi, ki bi (spet) demontirali nacionalno televizijo. Ne želim si na oblasti ljudi, ki bi na državnih proslavah težili z x-razrednimi pesniki in folkloro. Ne želim si na oblasti ljudi, ki bi skrbeli za javni red in mir z uporabno osebnega orožja. Ne želim si na oblasti ljudi, ki lažejo, zavajajo, izkrivljajo. Ne želim si na oblasti ljudi, ki so proti splavu, proti evtanaziji, proti istospolnim posvojitvam, proti umetni oploditvih samskih žensk. Ne želim si na oblasti tistih, ki navijajo za Netanjahuja in ploskajo Trumpu.

In ne samo to. Tega si ne želim tudi zato, ker populistični falangi prepričanih vernikov in/ali naivnih, razočaranih in avedenih ne privoščim zadoščenja, da bi ta alternativa zmagala. Ker bi se v tem primeru v svoji domovini počutil še bolj tuje.