Analiza evropskih volitev skoraj en teden po objavi rezultatov je precej nesmiselno početje. Še zlasti, če se podpisana oseba ne kiti s titulo političnega analitika. Je pa stvar še vedno v zraku. Zato morda ni napak, če jo zagrabimo še s kakega drugega, manj standardnega in predvidljivega konca.

V nedeljo smo se skratka pozno v noč ukvarjali z vprašanjem, komu se je uspelo uvrstiti v parlament: kdo je torej v Bruselj prišel. Kaj pa če vprašanje obrnemo: kdo je v Bruselj odšel? Ali če parafraziramo: koga smo izgubili? In če parafraziramo lastno parafrazo: koga smo se znebili?

Na tak način zastavljeno vprašanje seveda diši po satiri — kar se deloma ujema z intonacijo dotične analize. Ima pa ta pristop tudi realno, s številkami podprto osnovo.

14 ‰

Evropski parlament ima v tokratnem sklicu 720 poslancev. Slovenija ima v njem devet predstavnic in predstavnikov, kar pomeni 1,25 odstotka.

Kaj pa tisto zadnje mesto, za katerega sta krvavo bitko bíli SD in SLS? Kandidatke in podporniki omenjenih dveh strank so si pustili pokvariti spanec zaradi 14 promilov. Z besedo: štirinajstih.

Kakorkoli že obračamo, s slovenskim delom evropskih volitev smo se ukvarjali samo v Sloveniji. Potencialni očitki o zajebavanju na račun praznika demokracije so torej na mestu, toda samo do določene mere. Zato vztrajamo pri vprašanju: koga smo se znebili?

Branko (ali Aleš)

Pa začnimo. Znebili smo se Branka. Kar je presenečenje. Pričakovali smo namreč, da se bomo znebili Aleša. Ta z evropskimi volitvami očitno nima sreče, kot tudi ne z mladimi ženskami in njihovimi očeti. A o tem več kasneje. Predvsem pa zaenkrat dovolj o Alešu. On skratka ostaja.

Znebili smo se Branka. Ga bomo pogrešali? V resnici ja. Če namreč slovensko politiko razumemo kot gledališko predstavo ali film, z njegovim odhodom izgubljamo stranskega, a še kako zanimivega igralca. Branko je lik, brez katerega si svoje fabule ne bi predstavljala ne Shakespeare ne Tarantino. Trdnjava s prezenco vunbacitelja. Tako je bil že pred časom okarakteriziran prav na teh straneh. Da, da, Branko bo manjkal.

Romana

Znebili smo se tudi Romane — čeprav ima status “znebljene” že dolgo. Tu torej nič novega. In roko na srce: zdi se, da se Romane vsi po malem bojijo. Tako tisti, ki jo volijo, kot oni, ki je ne. Gospejin lik se zdi, kot da je nezakonska hči Cruelle Deville in kraljice, ki je po sili razmer Sneguljčici postala mačeha.

Pa da ne bo pomote. Obe dami se odlikujeta z nemalo šarma in stila. Zato je prispodobo treba brati kot kompleksno parabolo. Je pa tudi res, da nobena od omenjenih ni poslušala Modrijanov.

Zver in Zala

Znebili smo se Milana. Glede statusa velja zanj podobno kot za Romano. Svojih štirinajst promilov uživa oz. zanje zverinsko gara že dolgo.

Lista “znebljenih" postane zanimivejša pri Zali. Nje smo se namreč znebili, še preden smo jo zares spoznali. In morda je prav Zala čudovita poosebitev paradoksa: konservativna desnica se pri nas precej bolje znajde v virtualnem svetu kot pa progresivna levica. To prinaša politične uspehe, ni pa nujno dobra novica za “demokratične procese”. Vprašajte Aleša, ki bi poleg traktata o parlamentu influencerjev pribil še kakšno pikro na račun Zalinega očeta.

Toda pustimo starše ob strani. Še tem bolj, ker je v tem delu zgodbe morda prisoten starodavni gledališki motiv ljubosumja ali zavisti. Ne pozabimo: Alešu ni uspelo lastne mame spraviti čez mejo niti na Hrvaško, Zala pa je v prvem poskusu uspešno pikirala na Bruselj.

Matjaž

Znebili smo se tudi Matjaža. On seveda že zaradi svojega priimka bolj spada v Evropo kot pa v Slovenijo. Poleg tega je mesto v Evropskem parlamentu — po že davno propadlem projektu “postati Aleksander Čeferin št. 2” — zanj povsem zaslužena tolažilna nagrada. Matjaž ima najraje politiko in nogomet. Evropsko prvenstvo pa se začne danes. V Nemčiji.

Vladimir

Znebili smo se Vladimirja. V rodnem Kočevju so mu občanke in občani namenili kar 45 odstotkov glasov. Kar je izjemen uspeh. Se pa človek v duhu pričujoče analize težko izogne vprašanju: je to znak zaupanja ali so se ga hoteli znebiti?

Odgovor prepuščamo Kočevarjem. Zagotovo pa je res, da slovenska politično-gledališka predstava z Vladimirjem izgublja enega redkih igralcev, ki ne jeclja in ki nikoli ne pozabi teksta. Če razumemo teater kot obrt, ga bomo pogrešali.

Irena

Bomo pogrešali Ireno? Težko. Irena je igralka, specializirana za žanr novih obrazov, kjer je glavni lik samo eden, vsi drugi pa v svojih podpornih vlogah ostajajo nedorečeni.

Dejstvo, da se Irena podaja v Bruselj tokrat podaja kot support act že drugega iz nič porojenega vodje, je zgovorno že samo po sebi in spominja na star gledališki vic: “Napisal sem dramo.” — “Kako pa gre?” — “Prvi prizor. Mož: ‘Ali me ljubiš?’ Žena: ‘Obožujem te.’ Drugi prizor. Mož: Mož: ‘Ali me ljubiš?’ Žena: ‘Obožujem te.’ Tretji prizor. Mož: ‘Ali me ljubiš?’ Žena: ‘Obožujem te.’” — “Kje je pa zaplet?” — “Zaplet je v tem, da je žena vedno ista, mož pa vsakič drugi.”

Marjan

Gledališče ima rado satiro. Tako smo se skupaj z Ireno znebili tudi Marjana. Njenega “prvega”. Marjan je med izvoljeno deveterico edini diplomirani igralec, zato je odgovor na vprašanje, ali ga bomo na slovenskem političnem odru pogrešali, jasen. Zato je v zvezi z njim vprašanje drugačno: kaj bo pogrešal Marjan? Verjetno v tem trenutku skupaj z Alešem preklinjata sistem preferenčnega glasu.

Matej

In nazadnje: znebili smo se Mateja. On bi si zaslužil posebno kolumno. Kaj kolumno, cel roman! Morda celo evangelij. On je šel v zgodbo zares, brezkompromisno, junaško, do konca. Evropa bo krščanska ali pa je ne bo. Matejevih štirinajst promilov je garancija našega obstanka.

Če strnemo: nekaj smo se jih znebili, lahko pa bi se jih še več. Zato predlagam, da Evropski parlament v prihodnosti v celoti zasedejo politiki in političarke iz Slovenije. Tako bi se znebili vseh.