Tako smo se ob povratku z Dunaja pred nekaj dnevi ustavili v Mariboru. Pri mojih oz. naših. Familija je konkretna in se iz leta v leto širi. Podmladek je že davno prerasel format košarkarske peterke in ga bo počasi dovolj za fuzbalsko ekipo. In res jih je lepo gledati, kako v poznem popoldnevu umazani in prešvicani skačejo po vrtu za hišo. Še posebej, ko enkrat potlačiš strah, kdaj bo eden drugemu s kolom — ki je vedno čudežno nekje v bližini — po nesreči razbil glavo.

Dva slonja naprej, trije mišji nazaj

Kot vsak običajen foter sem posedal na klopci, pil kavo in opazoval, kaj počnejo. Igrali so se “kralj, koliko korakov lahko naredim do vašega gradu?” Kmalu mi je postalo jasno, da gre za različico igrice “mama, koliko je ura?”, ki smo se jo kot otroci igrali tudi sami. Saj veste: dva slonja koraka naprej, pet mišjih nazaj, trije zajčji poskoki … Pa bela kava, ob kateri lahko stečeš proti cilju, dokler te ne ustavi glasni mamin oz. kraljev “Stop!” — in seveda črna kava, najbolj nesramna od vseh. Ta te avtomatično vrne na začetek poti.

Igra je nekaj posebnega. Pri večini drugih gre za spretnost ali srečo ali večinoma za kombinacijo obojega. Tu pa je vse skupaj skoraj v celoti odvisno od tistega oz. tiste, ki zaseda pozicijo moči. Kralj, kraljica, mama — zanimivo, naša verzija je bila “enospolna” in moške različice ni poznala — imajo vajeti trdno v svojih rokah in samovoljno določajo tako potek igre kot tudi zmagovalca ali zmagovalko. Nekomu lahko ves čas daje prednost in ga nagrajuje s slonjimi koraki, medtem ko drugega vztrajno kaznuje in s črno kavo pošilja na izhodišče. Kar tako. Iz lastni muhavosti, ki ne zahteva razlage.

Česa nas učita mama in kralj

V čem je torej smisel takšne igre? Vloge se sicer menjavajo in seveda je lahko vsakdo deležen serije črnih kav. Kaj pa če ti nikoli ne uspe priti do šefovske pozicije? Kaj če se vsi zarotijo proti tebi?

Otroške igre so pogosto prispodoba odraslosti in vzgoja za življenje. Toda česa nas učita mama in kralj, ki odmerjata naše korake?

Moja otroka se s tovrstnimi premisleki nista ukvarjala. Igra jima je bila preprosto všeč in seveda smo se jo morali igrati tudi po vrnitvi domov. Tri runde, potem pa umit zobe in spat. To je bil starševski ukaz.

Ampak v igri so vloge razdeljene drugače. Težava je nastopila, ko je pozicijo kralja zasedel najmlajši član družine. Pravila igre si je sicer razlagal malo po svoje, a je hitro dojel koncept črne kave. Zdel se mu je fantastično. Na ves glas se je krohotal, ko nas je enega za drugim, kakor hitro smo se mu približali, pošiljal nazaj na začetek. Če bi urnik narekovala otroško veselje in užitek, bi igra trajala neskončno — ali vsaj dokler ne bi vsi skupaj popadali na tla.

“Resnično”, odraslo življenje

Ko nekaj takega počne triletnik, je stvar neizmerno simpatična in za umret smešna. Kaj pa če se v tako situaciji znajdemo v “resničnem”, odraslem življenju? Ko naletimo na človeka, ki se ljubosumno oklepa svoje pozicije moči in nikogar drugega ne spusti zraven? Ali če pogled obrnemo: za koliko ljudi je “črna kava” realnost, s katero se soočajo vse življenje?

Kot naročen sem naslednji dan naletel na mem s fotografijo šimpanza, ki šteje denar, in s tekstom, ki je šel nekako takole: “Če bi si opica nakopičila več banan, kot jih lahko poje, medtem ko bi druge opice stradale, bi se znanstveniki ukvarjali z vprašanjem, kaj je s to opico narobe. Če pa to isto počnejo predstavniki človeške vrste, pridejo na naslovnico revije Forbes.”

Brezup prispodobe

Kompleksnost sistema ter družbenih in ekonomskih razmerij je seveda nemogoče zvesti na podobi triletnika, ki navdušeno tuli “črna kava!”, in opice s polno mizo dolarskih bankovcev. Sta pa v svoji poenostavljenosti obe dovolj povedni in vsaka po svoje brezupni. Toda medtem ko je brezup prve stvar komične nemoči staršev, ki uvidita, da bo treba potegniti ročno zavoro — sicer ne bomo šli nikoli spat —, je brezup druge precej bolj resničen in srce parajoč.

Opic, ki štejejo banane ali bankovce, je ogromno. Ampak še neprimerno več je tistih, ki so dnevno obsojeni na črno kavo. Pa recimo, da je to samo statistika. Toda brezup prispodobe še dodatno poglablja spoznanje, da igra ni odvisna niti od spretnosti niti od sreče, temveč pa kapric in samovolje opice, kralja, kraljice, mame.

Koliko je torej ura? Čas je za kavo, vedno je čas za črno kavo.