To kolumno bi bilo skoraj treba napisati v živo. Pri nekaterih političnih zgodbah se namreč dogaja, da resničnost prehiti tekst po desni, še preden ta pride do bralca. Predvčerajšnjim so bili dolgovi do države in zaposlenih, včeraj ponarejanje podpisov, danes je vprašljiva izobrazba. Potem pa še kakšen neplačan račun, pozabljena obveznost ali nova razlaga, zakaj vse skupaj pravzaprav ni to, kar je videti.

Zato ta kolumna ni kolumna o enem očitku. Niti o enem poslancu. To je kolumna o vzorcu. O tem, kaj se zgodi, ko se okrog javnega funkcionarja vsak dan pojavi nova razpoka in ko njegova stranka še vedno išče način, kako bi problem interpretirala tako, da ji ga ne bi bilo treba rešiti na edini moralno sprejemljiv način — z odstopom.

Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Ko očitki pridejo domov

V politiki je poštenje najpomembnejša vrednota takrat, ko se očitki nanašajo na druge. Takrat so očitarji odločni, glasni, moralno vzvišeni in hitro pripravljeni na tiskovno konferenco. Takrat ni prostora za izgovore, niti časa za postopke in potrpljenja za pojasnila. Takrat bi moral človek odstopiti, še preden si je očitke sploh do konca prebral. Integriteta, pravijo, je temelj demokracije.

Lahko pa se zgodi, da očitki in dvomi o poštenju pridejo domov. Ne k političnemu nasprotniku, ne k prejšnji oblasti, ne k starim elitam in ne k medijskim sovražnikom — ampak v vašo stranko, k vašemu poslancu. K človeku, ki z vami sedi v parlamentu in dviguje roko. Njegov glas šteje, ker predstavlja stranko, ki ima že v imenu zapisano veliko besedo (in majhno posebnost): Resni.ca. Takrat poštenje nenadoma postane veliko bolj zapleteno.

Moralni žaromet

Kar naenkrat je treba počakati. Razumeti okoliščine. Preveriti navedbe. Ločiti osebno od političnega. Ne prehitevati dogodkov. Človeku dati možnost, da vse pojasni. Skratka, uporabiti vse tisto razumevanje, ki ga politični nasprotniki praviloma niso deležni, ko se moralni žaromet obrne proti njim.

Zato primer poslanca Borisa Mijiča ni samo zgodba o enem poslancu ter njegovih poslovnih ali zasebnih lažeh, sprenevedanjih in neresnicah. To je zgodba o tem, koliko je v slovenski politiki vredna odgovornost, ko začne ogrožati parlamentarno aritmetiko.

Ko se pri javnem funkcionarju odprejo vprašanja dolgov, neplačanih obveznosti, odnosa do zaposlenih in celo verodostojnosti navedb o izobrazbi, to niso več drobni, naključni spodrsljaji v življenjepisu. To niso pozabljene vejice, nerodno izpolnjeni obrazci ali posledice običajne podjetniške naglice. Za tem so vprašanja zaupanja v človeka, ki odloča o zakonih, o javnem denarju in o pravilih, ki veljajo za vse druge. Pa tudi zanj.

Resnični test politike

S tem se začne resnični test politike. Ne v zvezi s tem, kaj je poslanec pojasnil ali kaj še bo (če bo). Ne v zvezi s tem, kako bo njegovo zgodbo branila stranka. Pravi preizkus je vprašanje, ali v politiki še obstaja meja, pri kateri se interes stranke podredi interesu javnosti.

Odstop poslanca ni samo moralno vprašanje, ampak je tudi politično tveganje. Če bi poslanec odstopil manj kot šest mesecev po potrditvi mandata, bi njegov odstop sprožil nadomestne volitve. Volitve pa ne pomenijo nujno novega mandata za isto stranko. Še posebej po taki izkušnji to ni zelo verjetno.

Izgubljeni mandat pomeni manjšo poslansko skupino. Manjša poslanska skupina pomeni manjšo politično težo. Manjša politična teža pa pomeni tudi manj udobno razmerje moči v koaliciji.

In tako se izkaže, da integriteta v politiki ni neoprijemljiva, abstraktna vrednota. Ima zelo konkretno ceno. Včasih je vredna natanko en poslanski stolček.

Standardi in postopki

Tako se začne slovenska vaja iz moralne gimnastike. Dolgovi nenadoma niso več dolgovi, ampak odprte obveznosti. Laž postane nejasnost v navedbah. Neplačevanje zaposlenih ni več kršitev, ampak poslovna okoliščina. Odgovornost nenadoma postane stvar pristojnih organov. Odstop ni več samoumeven, ampak bi bil preuranjen. Poštenost ni več načelo, ampak proces.

Vedno znova se pokaže, da imamo v Sloveniji zelo visoke standarde za tiste, ki niso naši, in zelo zapletene postopke za tiste, ki so.

Toda poslanski mandat ni zasebna lastnina. Ni nagrada za zvestobo in ni ščit pred posledicami lastnih dejanj. Poslanec ne sedi v parlamentu zato, ker bi to bilo všeč predsedniku njune stranke, ampak zato, ker predstavlja volivce. Volivci pa imamo pravico pričakovati od poslancev vsaj osnove — da človek, ki odloča o pravilih za državljane, tudi sam razume in spoštuje taista pravila.

Resnica je sveta, če …

Najhuje pri vsem tem pa je, ko politična stranka, ki bi morala razumeti pomen odgovornosti svojega člana in lastne odgovornosti nasploh, začne tehtati, ali se ji poštenje izplača. Takrat postane jasno, da problem ni samo poslanec. Problem je globlji. To je politična kultura, v kateri so vrednote trdne, vest pa pomembna samo do takrat, dokler ne ogrožajo nas samih in dokler o tem ni treba glasovati. Resnica je sveta samo, če ne zmanjša poslanske skupine.

Zato ta zgodba ni samo še ena skrajno nespodobna, zavržna politična epizoda. Je zelo resen in presenetljivo natančen preizkus naše demokracije. Ne zato, ker bi bil en sam poslanec najpomembnejši problem države, ampak zato, ker prav taki primeri kažejo, ali besede, s katerimi se politiki pustijo izvoliti, preživijo stik z njihovimi interesi.

Ne program ne slogan

Poštenje ni program. Ni slogan. Še najmanj pa je ime stranke. Poštenje je tisto, kar rečeš, ko bi se ti bolj splačalo molčati, in kar narediš, ko bi bilo udobneje zamižati in pogledati stran. Pa tudi odgovornost ni tisto, kar zahtevaš od drugih. Odgovornost je to, kar zahtevaš od sebe in od svojih.

In če je cena odgovornosti en poslanski sedež, potem to ne bi smela biti previsoka cena za demokracijo. Je pa poštena, celo zelo ugodna cena za tiste, ki so poštenje razumeli kot volilni slogan, ne pa kot obveznost.