Nasilja v družbi je vse več. Ne gre samo za vojne, ki so pahnile narode in družine v trpljenje in pogubo, vrgle svet s tečajev. Vojne tudi goltajo denar, ki bi ga morali vlagati v pametno prihodnost in v preobrazbo v odgovornejše Zemljane, da bomo planet zapustili še komu za nami. Gre za napetost, ki dviguje splošno družbeno temperaturo in se odraža v nasilju med ljudmi nasploh. Z grožnjami, udarci, rezanjem, streli. Nasilje v šolah, nasilje med prijatelji, sosedi, v družinah. Vse več je napadov posameznikov ali skupin, ki se končajo s hudimi poškodbami in tudi s smrtjo. Kot pred dnevi s smrtjo policista v Nemčiji, ki je izgubil življenje, ker je službeno angažiran reševal spor med protiislamisti in zagovornikom islama iz Afganistana. Gre za dve ekstremni skupini. Dva skrajna pola, dve gibanji z roba političnega, družbenega kroga.

Kompleksno vprašanje

Pri tem se odpira vprašanje, ali močni in glasni družbeni ekstremi nastajajo zaradi preveč tihe, mirne, šibke sredine, ki je v teh časih brez jasne strategije, brez hrbtenice in brez barve, kot se ji očita. Kar tistim z roba vliva pogum.

Seveda gre za kompleksno vprašanje brez jasnega odgovora. Svet vleče v ekstreme več različnih dejavnikov. Največkrat jih ocenjujemo kot desne, čeprav so nevarni vsi, z obeh robov. Tudi v Sloveniji smo se obrnili v desno, če pogledamo zadnje evropske volitve.

Kako bi lahko argumentirali predpostavko, da so ekstremi tu zaradi šibke sredine?

Polarizacija

Vzroke je gotovo treba iskati v polarizaciji. Prisotnost glasnih robov lahko okrepi zmerno sredino na način, da se zmerni ljudje še bolj postavijo proti ekstremnim stališčem in se bolj zavedajo svojih zmernih prepričanj. Še bolj verjamejo, da je zmernost prava pot.

Ekstremni robovi lahko vodijo do dinamične javne razprave in debate o pomembnih družbenih temah, kar lahko privede do boljšega razumevanja različnih stališč in “mirovnega” značaja sredine. Ekstremni robovi pa nenazadnje lahko služijo kot ventil za družbene napetosti in nezadovoljstvo, saj ljudem ponujajo možnost, da izrazijo svojo frustracijo in jezo — ne da bi ogrozili stabilnost osrednjega, večinskega sistema.

Odkod so se vzeli?

Kaj pa če glasni ekstremi pomenijo tudi glasnejšo in nemirnejšo sredino? Če ta sredina postaja vse manjša, ker se njeni predstavniki selijo na obrobje? Vsekakor je v današnjem svetu povsem realno razmišljati, da lahko glasni in agresivni ekstremisti radikalizirajo tudi zmerne ljudi in jih spodbudijo k zastopanju ostrejših stališč.

Sicer pa, odkod neki pa je toliko ljudi na ta ekstremni rob sploh prišlo? Ekstremni robovi in močna sredina lahko ustvarijo razkol, saj spodbujajo medsebojno nezaupanje, tisti z roba pa sovraštvo. Prav tako ti slednji vodijo družbo v nasilje in terorizem, na kar se odločneje odziva tudi sredina.

Kje je med tema dvema teorijama resnica? Je sploh mogoče priti do resnice?

Čudežna tabletka?

Vsekakor je treba je pretehtati vrsto okoliščin — včasih zgolj v posamezni državi —, da bi lahko prišli do verodostojnega zaključka. A dejstvo je, da se ekstremi, ki so v Evropi bolj desno naravnani, izrazito krepijo. Zmagovalci več volitev v zadnjem času pa so tudi drugod na svetu skrajni voditelji.

Ali obstaja čudežna tabletka za to bolezen? Ali pa bomo vsi pomrli v mukah drug zaradi drugega ali od drugega?

Pa sem spet pri moji priljubljeni temi — komunikaciji. Komunikacija ni politični bla-bla-bla. To gotovo igra pomembno vlogo pri oblikovanju in upravljanju ekstremnih teženj v družbi. Komunikacija pomaga izobraževati javnosti o kompleksnih družbenih vprašanjih, saj zmanjšuje nevednost, ki pogosto vodi v skrajnosti. Informirani ljudje so manj dovzetni za radikalne ideje in dezinformacije. Kar pomislite, kako se je naša vlada lotila ideje o izgradnji begunskega centra v Brežicah. Prav nič se ni treba čuditi, zakaj z idejo ni in ne bo uspela. Ker je padla že na prvem izpitu iz komuniciranja.

Sprejeti dialog

Če so ljudje pripravljeni sprejeti dialog kot obliko komunikacije, jih to lahko pripelje do zmernejših stališč. Nadzor nad dezinformacijami in lažnimi novicami je prav tako ključnega pomena. Člani ekstremnih skupnosti pogosto izkoriščajo dezinformacije za širjenje svoje ideologije.

Tudi mediji imajo velik vpliv na oblikovanje javnega mnenja. Način, kako poročajo o ekstremih, lahko bodisi zmanjša bodisi poveča njihov vpliv. Senzacionalistično poročanje zanesljivo krepi ekstremne glasove, medtem ko profesionalno in odgovorno novinarstvo pomaga ohranjati stabilnost. Socialna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani so zastrupila družbo, so pa tudi, saj omogočajo hitrejše širjenje informacij in povezovanje ljudi s podobnimi prepričanji. To lahko vodi do radikalizacije. Po drugi strani pa omogočajo tudi širjenje pozitivnih sporočil in organizacijo zmernežev proti ekstremizmu.

Zaupanje

Pomembno za družbeno ravnovesje je tudi, da se marginalizirane skupine vključijo v širšo družbeno razpravo. Ko ljudje čutijo, da so slišani in upoštevani, je manj verjetno, da se bodo zatekli k ekstremnim metodam za izražanje frustracij.

Pomembno vlogo imajo politični in družbeni voditelji, ki nosijo odgovornost za spodbujanje pozitivne komunikacije. Njihove besede in dejanja lahko družbene napetosti bodisi stopnjujejo ali pomirjajo. Voditelji, ki spodbujajo dialog in razumevanje, lahko nevtralizirajo vplive ekstremnih robov.

Omeniti moram tudi zaupanje v institucije. To je ključno za stabilno družbo. Jasna in transparentna komunikacija s strani vladnih in drugih institucij lahko pomaga graditi zaupanje in zmanjševati občutek marginalizacije, ki pogosto vodi v ekstremizme.

To prepustimo jasnovidcem

Komunikacija je torej osrednjega pomena za obvladovanje ekstremnih robov družbe. S pravilno strategijo komuniciranja, ki vključuje izobraževanje, spodbujanje dialoga, preprečevanje dezinformacij in vključevanje vseh družbenih skupin, je mogoče zmanjšati negativne posledice ekstremnih stališč in spodbujati bolj stabilno in vključujočo družbo.

Napoved, kam nas bo zaneslo v prihodnosti, prepuščam jasnovidcem. Pomembneje se mi zdi, kako ravnamo tukaj in zdaj. Danes. Da bi svet ponovno utirili v življenju prijazno ravnovesje, kjer je dovolj prostora in priložnosti za vse družbene in politične skupine. Tega je premalo. Aktivnega, zavzetega iskanja ravnovesja. Na obrobju se Evropa krepi, sredina pa ostaja mehka in plehka. In če bomo tako merili stopnjo ravnovesja, se nam slabo piše.