Nisem si mislil, da bom še kdaj pisal o koroni. (Če bi zbolel, verjetno bi.) Toda še lani in predlani smo o tem pisali vsi. Vse brali. Vse vedeli. Vsi bili bolj pametni od drugih. Vse druge imeli za idiote ali celo direktno krive za širjenje pandemije. Ljudje so zbolevali, premnogi umirali. Večina pa je preživela. Tako korono kot tudi 173 dni nesmiselne policijske ure. Kacin je nadiral, Hojs zapiral, Počivalšek talal bone, Janša šlogal, Tonin spuščal papirnate aviončke, Krek jamral. Kregali smo se z antivakserji. Tudi zdravi smo svašta skoz dali. Bilo je razburljivo.

In če danes gledamo nazaj na to kužno, toksično obdobje od 4. marca 2020 do … — no, do včeraj — … se zdi komaj verjetno, da se je to res dogajalo.

Kaj je drugače?

In kaj je danes drugače?

Dejstvo je, da je današnji, že kdo ve kolikokrat mutirani korona virus ni več tako nevaren kot tiste prvejše variante in da smo na to bolezen bistveno bolje pripravljeni — kot posamezniki in kot družba — kot pred letom ali dvema.

Na korono smo se navadili. Tako imenovana stroka (neslovenistična, seveda) to posrečeno imenuje “živeti s korono”. Jasno: če bi bila pandemija še vedno taka zdravstvena, sistemska in socialna grožnja, kot je bila, se ne bi navadili. Ne bi se ne mogli ne hoteli. Morda bi kot družba in posamezniki od ukrepov ponoreli — pa saj smo bili že zelo blizu temu —, toda navadili se ne bi.

Korona je seveda še vedno med nami. Ljudje še vedno obolevajo in še vedno umirajo. Redki, pa vendar. Morda tisti, ki bi tako ali tako odšli. Tako gre to.

Toda nam je za to prav malo mar. Število obolelih in umrlih ni več tako ekscesno, da bi iz tega delali družbeno dramo. Korona je za zdravstveno in demografsko stanje družbe statistično zanemarljiva.

Uradno konec

Korona virus ni bil kazen božja za določene družbene ali individualne prakse, kot so to nekoč pripisovali ali še danes pripisujejo boleznim kot aids, rak, sifilis itd. Toda “živeti s korono” pomeni, da nam je kot družbi vseeno. Vseeno nam je za bolezen. Bolezen je nova normalnost. Umreti od korone je postalo enako kot umreti za rakom, umreti za srčno ali možgansko kapjo, morda celo umreti v prometni nesreči. To je tragično, ampak tako pač je. Se zgodi. Tako to gre.

To je seveda dvoumno in dvorezno. Tako v zdravstvenem smislu kot tudi v moralnem in socialnem. Sprijaznjenost s smrtjo — s statistično povprečnim umiranjem, da tako rečem — je morda morbidna misel, brez katere pa družba ne more normalno živeti.

Med pandemijo smo se tolažili, da nas je ta izkušnja spremenila, če ne celo spametovala. Nas je res? Upajmo. Danes bi nam to prav prišlo. Ker se bojim, da je svet kvečjemu še bolj nor kot pred malo manj kot tremi leti. Čeprav je korone morda res uradno konec. Dnes se nad nas zgrinjajo man-made nesreče. Ki so še hujše.